Življenje včasih piše težke zgodbe. Takšne lahko slišimo tudi za vrati koprske hiše, ki je postala dom za tiste, ki drugega doma nimajo. Eden takšnih je tudi 56-letni Tomaž, ki zdaj biva v novih prostorih za brezdomce v Kopru. Pred tem je približno eno leto živel v šotoru.

"Po kapi sem ostal brez službe, potem sem živel v šotoru. Nato sem se polomil, si zlomil kolk in sem pod prisilo zdravnika moral izbrati eno opcijo,  kakšne varne hiše ali karkoli," pripoveduje Tomaž. Čeprav priznava, da mu v šotoru ni bilo slabo, saj je imel svojo svobodo, je življenje med štirimi stenami nekaj povsem drugega. "To je boljše, ja, imaš topel prostor, imaš kopalnico, ki je topla, imaš toplo vodo. Imamo celo pralnico, sušilnico," je zadovoljen.

Na tem mestu je pristal kljub temu, da je pred tem vrsto let delal kot kuhar. A po kapi se je, kot pravi, izgubil nekje znotraj sistema. Po šotoru je bila njegova postojanka zavetišče za brezdomce, a v starih prostorih – v kontejnerjih.

"Predvsem pokrivamo te potrebe po namestitvi, po bivanju, to smo počeli tudi v starem zavetišču. Poleg tega, ne samo to, gre tudi za podporo, za svetovanje, za pomoč pri administrativnih zadevah," delo v hiši predstavi Sabina Kramar Šporar, vodja zavetišča za brezdomne v Kopru. Poskrbljeno je tudi, da so oblečeni in siti. "Za vse, ki so vključeni, nudimo zajtrk, malico, kosilo si pa pripravljajo sami," še pove Kramar Šporar.

Med njimi niso samo alkoholiki in drugi odvisniki. So tudi tisti, ki pač drugače ne morejo preživeti in drugam ne morejo.

"Žal gre v čedalje večjih procentih za osebe, ki so recimo po izgubi zaposlitve zarad zdravstvenih razlogov, gre za osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju in se teh težav ustrezno ne diagnosticira, ali se jih zanemarja," zaznava vodja zavetišča. 

"Tako je, glej, eni so iz drugih republik, ki so ostali po razpadu Jugoslavije tukaj in ki so dočakali penzije. In te njihove penzije so tako slabe, da si ne morejo privoščit niti najetega stanovanja, niti ne dobijo toliko, da bi plačali stanovanje in stroške," pa pravi Tomaž.

V novih prostorih je na voljo 15 ležišč, vrata pa so odprta 24 ur na dan. Sobivanje z nekaj več kot desetimi posamezniki, roko na srce, ni idealno. Potrebno je prilagajanje in spoštovanje posebnega hišnega reda. Koliko je na koprskem območju dejansko tistih, ki drugega doma nimajo, ni znano, a na Rdečem križu povedo, da je to število najverjetneje bistveno večje od 15.