Da bi razumeli, kje se EU nahaja glede doseganja 17 ciljev trajnostnega razvoja po dve letnem obdobju zaznamovanem s covidom-19 in v času energetske krize, si poglejmo rezultate šestega poročila Eurostata o napredku pri doseganju ciljev, ki ga je slednji pripravil v sodelovanju z Wirtschaftsuniversität iz Dunaja. Kot kaže letošnje poročilo je pomemben napredek viden pri cilju za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti (SDG 1), gospodarstvu in trgu dela (SDG 8), čisti in cenovno dostopni energiji (SDG 7) ter inovacijah in infrastrukturi (SDG 9).

Pri tem pa avtorji poročila opozarjajo, da se na področju revščine (SDG 1) razpoložljivi podatki delno nanašajo na obdobje do leta 2019 in ne povzemajo v celoti vpliva pandemije. Na drugi strani je ugodna ocena za SDG 7 močno povezana z izjemnim zmanjšanjem energijske porabe v letu 2020, do katere je prišlo zaradi omejitve javnega življenja in nižje gospodarske dejavnosti v času obvladovanja epidemije covida-19. Dober napredek je EU dosegla tudi pri ciljih o zdravju in dobrem počutju (SDG 3), ohranjanja in vzdržne uporabe oceanov, morja in morskih virov (SDG 14) in enakosti spolov (SDG 5). Napredek pri preostalih devetih ciljih je izrazito manjši, pri nekaterih pa se za obdobje zadnji pet let celo kaže rahel negativen trend razvoja. V celoti lahko ugotovimo, da je covid-19 v splošnem posredno prispeval k napredku na določenih področjih, pri čemer pa je to v marsičem povezano z zmanjšano ekonomsko aktivnostjo v prvem letu pandemije. Čeprav je poročilo datirano z letnico 2022, vključeni podatki niso v celoti zajeli zadnjega obdobja pandemije, ko se je gospodarska rast dvignila, predvsem pa turizem in s tem povezana potovanja, ki so se v velikem številu evropskih držav povrnila na številke izpred obdobja pandemije.

Kje pa je Slovenija? Pravzaprav lahko rečemo, da slika dogajanja v EU zelo dobro odraža to, kar se dogaja na področju trajnostnega razvoja v Sloveniji. Delo od doma, zmanjšana gospodarska aktivnost v prvem obdobju pandemije, zaustavljen turistični sektor skupaj z gostinskimi storitvami, obenem pa svež denar iz Bruslja za investicije. Vse to je prispevalo, da se je tudi v Sloveniji pri veliko ciljih trend obrnil v pozitivno smer. Vendar je to lahko le prehodno stanje, ki se ob naslednjem poročilu lahko hitro spremeni. Vemo, da je po začetni ohladitvi gospodarstva prišlo do zasuka in da se je gospodarska krivulja vsaj v Sloveniji obrnila navzgor, pa čeprav so se podjetja soočala s težavami v oskrbni verigi in z višanjem cen primarnih surovin. Slednje je vplivalo na prodajne cene in posledično inflacijo, kar pa samega povpraševanja po proizvodih ni zaustavilo. Ta trend se je odražal tudi na trgu dela, kjer so podjetja intenzivno iskala prepotrebne kadre.

Ta, precej idilična, podoba se je spremenila v zadnjih nekaj mesecih s cenami energentov. Ukrepi evropske politike glede ruske nafte in plina so razkrili nekatere ključne strukturne slabosti evropske energetske politike, ki so jih trgi in različni špekulanti dodobra izkoristili ter cene energentov dvignili v nebo. Želena transformacija energetskega sektorja v trajnostne vire v (pre)kratkem času in preusmeritev v plin, pri čemer Evropa ne razpolaga z lastnimi plinskimi viri in je odvisna pretežno od ruskega plina, sta se pokazali bolj kot ne napačni odločitvi. Ker energenti posredno ali neposredno vstopajo v proizvodno verigo, je njihova višja cena dvignila ceno končnim izdelkom, predvsem pa je pričakovano pomanjkanje plina sprožilo vrsto vprašanj o tem, kako sploh zagotoviti v prihajajoči zimi normalno delovanje gospodarstva in oskrbo gospodinjstev.

Posledično se številne države odločajo za korake, ki nas bolj kot v razvoj alternativnih in okolju prijaznih virov peljejo nazaj v obdobje premoga ali bolj "prijazne" jedrske energije. Ob prepotrebnih ukrepih za ohranjanje minimalnega življenjskega standarda revnejšega dela prebivalstva se kažejo tudi težave pri "srednjem sloju" prebivalstva. Ob višjih obrestnih merah, ki jih sprejema evropska centralna banka za zajezitev inflacije, višjih mesečnih položnicah in stroških življenja sploh ter negotovi prihodnosti glede vojne v Ukrajini in odnosih z Rusijo je možno, da se  trajnostni cilji glede 1) odprave revščine, 2) odprave lakote, 3) zagotavljanja vključujoče in vzdržne gospodarske rasti, polne zaposlenosti ter dostojnega dela, ter 4) dostopne in čiste energije, v tem in prihodnjem letu precej odmaknejo. V kolikšni meri bo prišlo do tega odmika je predvsem odvisno od tega, ali se bodo članice EU sposobne dogovoriti in preseči svoje ozke državne, včasih pa zgolj zasebne interese elit in poiskati rešitve, ki bodo v prid posamezniku, skupnosti in okolju. Znanja o tem kako to narediti je dovolj, tudi v Sloveniji. To dokazujejo različni projekti od modela sistemskega prehoda v krožno, regenerativno in nizkoogljično gospodarstvo v Sloveniji (t.i. Deep Demonstration) do projektov na ravni posameznih mest, npr. Ljubljane, Maribora in drugih. Vendar brez prave politične volje, da se potrebni projekti tudi izpeljejo, znanje žal samo po sebi ne more zagotoviti uspeha. Če pa poskusimo na vse skupaj pogledati s pozitivnega stališča, potem moramo verjeti, da bomo kot družba sposobni pokazati dovolj empatije in razuma, da vztrajamo na poti, ki omogoča dostojanstven način življenja za vse brez izčrpavanja naravnih virov in preseganja sposobnosti narave za absorpcije odpadkov, ki nastanejo pri naših dejavnostih. Naši zanamci nam bodo za to zelo hvaležni.   

- Prof. dr. Roberto Biloslavo, programski direktor programa Management trajnostnega razvoja na UP Fakulteti za management

O podobnih vsebinah lahko poslušate v sklopu magistrskega študijskega programa druge stopnje Management trajnostnega razvoja na UP Fakulteti za management.

Zadnji rok za vpis v magistrske študijske programe še poteka, pohiti! Zaključi se 23. 9. 2022!