Ena najpogostejših motenj s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov je hiperkinetična motnja, zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da se takšne otroke in njihove starše v družbi pogosto stigmatizira. Strokovnjaki opozarjajo, da takšni otroci niso slabo vzgojeni, kot se velikokrat misli, ampak je bolezen v veliki meri genetsko pogojena.
Osebe s hiperkinetično motnjo imajo težave z usmerjanjem pozornosti in zbranostjo. So nemirni, impulzivni in v nenehnem gibanju, hitro se začnejo dolgočasiti. Diagnoza se postavi le, če se te značilnosti pojavijo že pred 7. letom starosti in če so tako močno izražene, da otrok ne more normalno opravljati svojih razvojnih nalog.
"V šoli ne morejo normalno sodelovati in so zelo hitro izločeni iz skupine. Takšni otroci nimajo prijateljev, ker so enostavno moteči," je povedala pedopsihiatrinja Hojka Gregorič Kumperščak. Zaradi tega se jim pojavijo še druge težave, kot na primer slabši šolski uspeh, čeprav so enako ali celo bolj inteligentni kot vrstniki, pa nizka samopodoba, depresija itd.
Bolezen prizadene od tri do pet odstotkov šoloobveznih otrok, nekoliko pogosteje dečke. Natančni vzroki njenega nastanka niso znani, najverjetneje pa gre za kombinacijo genskih in okoljskih dejavnikov. "Niso krivi starši ali neustrezna vzgoja. Hiperkinetična motnja je do 75 odstotkov genetsko pogojena, drugi dejavniki tveganja pa so kajenje ali uporaba drugih psihoaktivnih substanc matere med nosečnostjo ter različne obporodne komplikacije," je dodala strokovnjakinja iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Sorodne novice:
EU odobrila zdravilo, ki gasi željo po pitju alkohola
POZOR: tega mleka ne smete piti!
Da bi število primerov hiperkinetične motnje v zadnjem času naraščalo, se ne strinja, ampak meni, da se jo le bolje prepoznava. "Dejstvo je, da se zdaj že od vedno manjših otrok zahteva koncentracija, sedenje pri miru."
Še vedno ostaja veliko primerov neodkritih. Po strokovnih ocenah ima takšno motnjo v Sloveniji od 11.000 do 18.000 šoloobveznih otrok, od tega jih je v najboljšem primeru odkritih četrtina, pravi Gregorič Kumperščakova. Še posebej težko se bolezen odkriva pri deklicah, saj pri njih ponavadi ni tako izražen hiperaktivni vidik, ampak bolj motnja pozornosti v smislu zasanjanosti, odtujenosti itd.
S pravočasnim ukrepanjem se otroku omogoči, da zadovoljivo obvlada vsakodnevne aktivnosti in prepreči nastanek sekundarnih težav. Takšne otroke se v šolah obravnava kot otroke s posebnimi potrebami, zato imajo na voljo strokovno pomoč. V večini primerov je potrebno tudi zdravljenje z zdravili.
Posebna dilema se pri starših navadno pojavi prav pri predpisovanju zdravil, čeprav je o teh zdravilih na področju otroške in mladostniške psihiatrije narejenih največ študij in kliničnih testov. Še posebej na spletnih forumih je s tem v zvezi veliko kritik na račun staršev in zdravnikov, češ da "če ga ne zmorejo sami vzgojiti, ga pač nafilajo z zdravili".
"Strah pred temi zdravili je odveč in je najverjetneje uvožen iz ZDA. To niso niti pomirjevala niti droge," poudarja Gregorič Kumperščakova. Z zdravili se blaži simptome, da otrok lažje funkcionira. "Je pa res, da se ta zdravila lahko zlorabi, na primer ko jih jemljejo študenti pred izpiti," je dodala. Zaradi hiperkinetične motnje sta se na primer zdravila tudi plavalec Michael Phelps in igralec Jim Carrey.