V čem v Pipistrelu vidite največji transportni izziv v prihodnosti?

Največji transportni izziv prihodnosti je v tem trenutku problem prometa v velemestih. Danes je tam promet urejen popolnoma neracionalno; za pot v pisarno v centru mesta lahko z obrobja porabite tudi po dve uri, vozite se z različnimi prevoznimi sredstvi na lokacije, ki vas sploh ne zanimajo, v podzemni železnici je velika gneča. Ko ste končno na svojem delovnem mestu, lahko v megli vidite svojo stolpnico le nekaj kilometrov proč, torej bi do nje po zraku porabili le nekaj minut.

Zato se mora mestni promet reorganizirati tako, da se bo osredotočal na enega samega človeka, da bo popolnoma avtomatiziran in da vas bo dostavil z okna vaše stolpnice natanko tja, kamor vi želite iti, vašega otroka tja, kamor mora v vrtec ali šolo, in vašega partnerja tja, kamor je on namenjen ... Rešitev za tak mestni promet sta zrak in električni pogon.

V mislih imam sistem letalnikov ali kapsul, ki bo moral biti popolnoma avtomatiziran, da ne bo treba imeti nikakršnega znanja za njihovo upravljanje in vas bodo vozila sama dostavila tja, kamor vi želite. Konec meseca boste pač dobili račun za vse opravljene vožnje mestnega prometa. Ta rešitev ni nikakršna znanstvena fantastika, saj v laboratorijih že deluje, tudi tehnologija je že tako napredna, da bi to lahko pilotno preizkusili.

Torej menite, da gre za lahko rešljiv problem, ki bi ga lahko že v prihodnjih letih tudi preizkusili v praksi?

Problem bo seveda v glavah, treba bo spremeniti mišljenje, da ne obstaja drugačen in hitrejši način prevoza. Še največji problem pa bo dobiti župana enega mesta v svetu, ki bo imel dovolj poguma za takšno reorganizacijo mesta in dovolj denarja, da bo lahko šel v takšen pilotni projekt.

Bi bila lahko to rešitev za velemesta?

Velikost mesta sploh ni pomembna. Problem je le v tem, koliko je mesto zdaj napačno prometno organizirano. Če greste na primer v Moskvo, se imate problem prebiti do podzemne železnice, ker je tako zelo preobremenjena, da niti po stopnicah do postaje ne pridete, celo mesto stoji in v centru mesta je tak prometni kaos, da je kar groza.

Imamo pa tudi druga mesta po svetu, kjer takega problema praktično nimajo, saj so bila grajena tako, da za zdaj še požirajo promet po tleh in pod zemljo. Mesta, kjer bi preizkusili promet po zraku, so lahko zelo majhna, na primer Benetke, ki so praktično brez mestnega prometa.

Ni torej problem v velikosti mesta, pač pa v tem, da bi se dalo mesto reorganizirati tako, da bi lahko postavili novo, drugačno infrastrukturo, saj bi se ti letalniki delno gibali prosto po zraku, delno pa bi bili priključeni verjetno na neke vrste magnetno tračnico, ki bi omogočala njihovo hitro gibanje tudi v slabih vremenskih pogojih ter polnjenje električnih baterij na letalniku, ko ta ni priključen. Dokler bodo ti letalniki seveda še potrebovali lastne baterije.

Ali ni bojazni, da bi v prihodnosti nato prišlo do gneče v zraku?

Ne, ker ima zrak tretjo dimenzijo, ki je na površju in pod zemljo nimamo. To pomeni, da damo lahko v isti prostor desetkrat več plovil, zato omogoča zrak bistveno več plovil na neko enoto kot v dvodimenzionalnem prostoru.

Zagotovo gre tudi za korak v smeri energetske samozadostnosti?

Prepričan sem, da bodo vsi pogoni prihodnosti delovali na osnovi električne energije. Ti niso samo cenejši, tišji in prijaznejši do okolja, pač pa omogoča elektrika tudi natančnejše vodenje plovil, racionalnejšo rabo energije, predvsem pa omogoča energetsko neodvisnost držav od proizvajalk nafte, saj se lahko elektriko proizvaja lokalno z različnimi viri.

Če bi se recimo v Evropi odločili, da gremo v popolno elektrifikacijo celotne mobilnosti, potem bi Evropa postala neodvisna od Bližnjega vzhoda oziroma od proizvajalk nafte. Danes že poznamo tudi sisteme za brezstični prenos energije, kar pomeni, da se lahko električni avtomobili že zdaj polnijo brez tega, da bi jih priklopili na vtičnice.

Prepričan sem, da je le še vprašanje časa, ko bo zaživela vizija Nikole Tesle in bo mogoč tudi prenos večjih električnih moči na daljavo, kar bo seveda pomenilo, da letalniki ne bodo potrebovali baterij, ampak jo bodo sprejemali brezžično, podobno kot zdaj signal za naše telefone ali brezžični internetni signal. Menim, da je elektrika človeštvo končno pripeljala do tiste točke, da razmišlja drugače, ker ima bencinski motor preveč omejitev in je njegova era pač končana.

Ali tudi vi sodelujete pri iskanju rešitev na tem področju?

Seveda delamo na tem področju, kot tudi precej naprednih raziskovalnih ustanov in podjetij po svetu. Sistem je zelo podoben rešitvam v dvodimenzionalnem okolju. Sistem za delni nadzor in upravljanje avtomobila je že realnost, saj že imamo avtomobile, ki imajo senzorje za samodejno parkiranje, prehitevanje, samodejno zaviranje ... vsi ti sistemi se vsak dan bolj implementirajo v avtomobile.

Implementacija v zračna plovila bo torej samo logično nadaljevanje tega. Vse ovire v zraku so lažje predvidljive, saj v zraku ne obstaja toliko ovir kot na tleh, seveda pa so v zraku drugi izzivi. Vendar so to tehnični izzivi, ki so z različnimi matrikami ter matematičnimi in fizikalnimi znanji rešljivi.

Kaj je še tisto, s čimer se v Pipistrelu ukvarjate? Kaj je še vaš izziv?

Zato, da lahko realno sanjamo o takih rešitvah, zato da bomo lahko uresničevali naše dolgoročne vizije in sanje, moramo kratkoročno preživeti, kar je tudi eden velikih izzivov sodobnega časa. Zato širimo naša tržišča in naš proizvodni program, poskušamo biti toliko inovativni, da smo še vedno vodilni na svetu na področju električnih pogonov letal. Prav zaradi tega nas je tudi tako velik igralec, kot je na primer Siemens, ki se je odločil za prodor na področje letalstva, izbral za ključnega partnerja.

Imamo pa tudi kar nekaj skupnih projektov z velikimi svetovnimi igralci na področju letalske industrije, vzporedno pa poskušamo spreminjati standarde na tem področju, da bomo lahko v prihodnje od tega tudi živeli. Danes je lepo biti pionir na področju letalstva, vendar je od tega težko živeti.

Električni pogon v letalstvu je torej realnost?

Prepričani smo, da bo ob leta 2017 certifikacija in s tem tudi komercialna raba električnega pogona v letalstvu postala realnost, čeprav je danes le velika želja. Prav zaradi tega se pripravljamo tudi na večje projekte, saj se Pipistrel ne bo ustavil z razvojem pri štirisedežni panteri na električni in hibridni pogon.

Prepričan sem, da se bo že prvo letalo z več kot desetimi sedeži v prihodnje načrtovalo z električnim pogonom. Na tem delamo tudi v našem inštitutu, prav tako pa želimo ustvariti manjša letala z daljšim dosegom. Že kmalu bomo predstavili manjše letalo, ki lahko hitro leti iz Čila prek Antarktike do Nove Zelandije brez pristanka, to je 12.000 kilometrov. Danes je namreč tudi v prometu zelo pomembno, da pridemo na zelo oddaljen cilj čim hitreje, saj so časi, ko smo potovali s konjsko vprego in čas ni bil pomemben, že zdavnaj mimo.