Zavetišče naj bi bilo na poti do srečnega zaključka psov le prehodna postaja. "Pa vendar se pogosto zgodi, da psi v zavetišču, zaprti za stenami, počasi postajajo 'nevidni'. Tako minevajo dnevi, ki se prevesijo v mesece in ti v leta, ko jih ne opazi nihče," opisuje Katjuša Rajovec iz Zavoda Muri.

Glavni namen projekta NeVIDNI psi je obiskovanje posameznih slovenskih zavetišč in druženje s psi. Nato pa preko zabavnih video vsebin, simpatičnih fotografij in letakov vsem težje posvojljivim psom pomagati, da postanejo vidni.

Kuža Kiddo, ki je v Obalnem zavetišču.

Rezultati so se že pokazali. "V dobrem letu po vzpostavitvi projekta se kažejo dobri rezultati v obliki posvojitev  psov, ki so pred promocijo preko NeVIDNIH psov čakali na posvojitev več kot dve leti. Po objavi na naši FB strani pa so s pomočjo naših podpornikov in sledilcev postali zelo prepoznavni. Posledično so bili na koncu tudi posvojeni," pove sogovornica, ki stoji za projektom, pri tem pa ji pomagajo tudi prostovoljci.

Projekt se osredotoča tudi na izobraževanje prostovoljcev oziroma sprehajalcev ter oskrbnikov. S pomočjo pasjih inštruktorjev so do sedaj uspešno izvedli tri delavnice na temo vzgoje psov iz zavetišč, "ki temelji izključno na uporabi psom prijaznih metod".

Najpomembnejši del opreme skrbnikov je knjiga o osnovah pasjega vedenja

"Psi postanejo nevidni zaradi najrazličnejših razlogov. Z lahkoto bi lahko rekli, da nimajo sreče. Pa vendar se za njihovo (ne)srečo skrivajo množice ljudi, ki kupujejo in iščejo pse preko drugih virov (splet, tujina, kmetije, t. i. rejci psov). Razlogi za to nadvse zaskrbljujoče dejanje pa so sprenevedanje in egoistično ravnanje. Slednje opravičujejo z izgovori, kot so nedostopnost zavetišč, strogi bivalni pogoji za posvojitev, neustrezna velikost in starost psov," pojasnjuje sogovornica.

Čeprav v resnici vsakega posameznika čaka vsaj en pes v zavetišču, ki bi bil primeren za posvojitev. "Vendar je namesto izgovorov potrebno najti voljo za iskanje in pri tem imeti nekaj malega potrpljenja. Pogosto se ljudje, po bežnem pregledu spletne strani zavetišča, hitro odločijo za nakup psa, kakopak mladička, ki ga bodo vzgojili po svoje. Dejstvo pa je, da se med opremo, ki jo skrbniki kupijo za svojega psa, najde vse, od najlepšega plaščka do svetleče ovratnice, le tisto najpomembnejše ne. To je knjiga o osnovah pasjega vedenja. Tako že čez nekaj mesecev ali let pridobijo psa z istimi nezaželenimi vedenji, kot jih lahko opazimo pri nekaterih zavetiških psih. Le da tam že vnaprej vemo, kaj pričakovati. Zato lahko pravzaprav lažje poiščemo pravega sopotnika."

Osemletni kuža Tojo, ki je v Obalnem zavetišču.

Kdo so psi, ki najdlje čakajo na nov dom?

Fenomen t. i. težje posvojljivih psov najdemo povsod po svetu. "Mednje spadajo psi temnejših oz. črnih barv, veliki in odrasli psi," pravi sogovornica in dodaja: "V Sloveniji smo ljudje sicer zelo empatični, radi rešujemo in pomagamo. Tako, da si v tem trenutku upamo trditi, da je težje najti dom psu, ki je povprečne starosti (4–8 let), kot seniorčku. Ob pogledu na siv gobček in modrikaste oči slednji marsikomu 'zlomijo srce'."

"Največjo težo nevidnim psom pa dodajo oznake, ki jih zavetišča žal zelo rada uporabljajo. Kar je z vidika preventive sicer razumljivo. Pa vendar ne moremo označiti psa za nezdružljivega z drugimi psi. Medtem ko večina psov "ne mara" drugih psov na sprehodu. V domačem okolju pa lahko povsem običajno sobivajo. Enako velja za mačke in druge hišne živali. Hkrati se je potrebno zavedati, da je vsako vedenje psa mogoče odpraviti. Vendar za to potrebujemo ustrezno znanje. Predvsem pa potrpežljivost z zavedanjem, da težava, ki se je izoblikovala v več letih, ne more biti odpravljena v enem mesecu," nadaljuje.

Zato meni, da bi vsako zavetišče nujno potrebovalo osebo, ki bi se na področju pasje behavioristike nenehno izobraževala. Ukvarjala pa bi se izključno s (pre)vzgojo psov in nudila podporo posvojiteljem tudi po tem, ko je pes že na poti k novim priložnostim v življenju.

Kakšne so torej možne rešitve za nevidne pse? Sogovornica iz Zavoda Muri, ki vodi projekt NeVIDNI psi, rešitev vidi v večjem družbenem zavedanju k odgovornosti in kot velja na vseh področjih takojšnja vzpostavitev preventivnih ukrepov, kot je obvezna sterilizacija in kastracija vseh psov, ki nimajo vzrejnega dovoljena ter popolna prepoved prodaje slednjih.

Ogorčenje javnosti nad predlogom uvedbe prispevka za pse

Sogovornico smo prosili tudi za komentar glede davka za pse, ki je pred časom razburjal javnost. Meni, da so bili skrbniki psov "neupravičeno ogorčeni nad uvedbo prispevka za pse".

"Poudariti je potrebno, da bi občine lahko pobirale prispevke za pse. Ta prispevek bi bil enkraten in bi znašal okrog 10–20 evrov letno. S tem prispevkom bi občine lažje zagotavljale plačilo oskrbe zapuščenih živali. Ta prispevek bi bil pomoč občinam, ne zavetiščem," poudarja.

In dodaja: "Dejstvo je torej, da zavetišče za prvih 30 dni oskrbe sprejetega psa ali mačke prejme plačilo s strani občine v vsakem primeru. Zavetišče opravlja dejavnost namestitve in oskrbe zapuščenih živali. Si predstavljate, da le-teh ne bi bilo? Kako bi lahko odšli mirno na sprehod s svojim psom, vedoč, da vas za prvim ovinkom na avtobusni postaji čaka trop prostoživečih psov?"

"Zavetišče je tudi edino podjetje, od katerega se po 30 dneh pričakuje prostovoljno delo. Si mar predstavljate, da bi javnemu komunalnemu podjetju nekdo rekel, naj odvaža smeti, vendar bo plačano le za prvih 30 dni? Po noveli zakona o zaščiti hišnih živali bi občine lahko zaračunavale prispevek. Da občani lahko torej mirno hodijo po ulicah in gozdnih poteh brez strahu pred pobeglimi psi in bolnimi mačkami, plačajo določen prispevek. Pri tem dejstvo, kdo je odgovoren skrbnik in čigav pes čipiran in kastriran, ne igra popolnoma nobene vloge. Podobno kot pri plačilu cestnega sklada ne igra nobene vloge, katere vrste voznik ste. Tisti, ki vozi po omejitvah ali tisti, ki vozi mimo vseh omejitev in uničuje cestišča," je jasna sogovornica.

Skupno izobraževanje v Zavetišču mala hiša

Najbolj 'zanimivi' oranžni, beli in pepelnato sivi mucki

V zavetiščih pa niso nevidni samo psi, temveč tudi mačke. Tudi pri teh velja 'pravilo': bolj kot je majhen, bolj je zaželen. "Če bi lahko, bi nekateri ljudje posvojili mucka, kar direktno oz. še predčasno iz legla. Neozirajoč se na status FIV/FeLV, zaščito s cepivom in sterilizacijo oz. kastracijo. Takoj, ko dosežejo starost nad 6 mesecev, niso več tako zelo zanimivi," opaža.

Pot v nove domove pa najhitreje najdejo oranžni, beli in pepelnato sivi mucki. "Medtem ko za tigraste, črne in črno-bele ni zanimanja. Ljudje torej svoje kosmate najboljše prijatelje izbirajo na podlagi vizualnega izgleda, čeprav je potem v resnici karakter živali tisti, ki narekuje naš vsakdan."

"Posebej pri psih je bistveno premalo zavedanja o tem, da je pri izbiri pasme prioritetno potrebno upoštevati namen, za katerega je bila pasma vzgojena. Le-ta izpostavi določene nagone, ki jih nato skrbniki označujejo kot problematično vedenje. V resnici pa je problematično le okolje oz. bivalni pogoji, kjer pes ne more izražati svojega naravnega vedenja," zaključuje.

Projekt NeVIDNI psi je v celoti dobrodelen projekt, za katerega Zavod Muri ne prejema nikakršnih sredstev. Tisti, ki pa bi jim želeli pomagati, lahko to naredijo na različne načine – s prostovoljnim delom v obliki priprave inovativnih video vsebin, z donacijo oprsnic in daljših klasičnih povodcev ali z donacijo kvalitetnih priboljškov za pse, pa tudi s promocijo projekta preko drugih medijskih kanalov.