V trgovini ostajajo zvesti svojim pridelovalcem, s katerimi ohranjajo pošten odnos že vse od leta 1947, ko je KZ Agraria nastala. Na policah prenovljene trgovine na koprski tržnici najdemo najboljšo zelenjavo in sadje lokalnih pridelovalcev. Velik poudarek dajejo domačim istrskim izdelkom, kot so mleko, siri, jajca, testenine, olja, suhomesnati izdelki in vina.

Trgovina na tržnici se razlikuje po izjemno veliki ponudbi EKO izdelkov, izdelkov brez glutena, veganskih izdelkov, izdelkov brez laktoze ter na sploh izdelkov za čimbolj zdrav način prehranjevanja. Prav zanimiva je tudi ponudba EKO čistil in detergentov, ki si jih lahko sami natočite iz polnilnice, pri tem pa seveda lahko izberete embalažo za večkratno uporabo. Na policah pa ne manjkajo domače marmelade, vložnine, sokovi, kisi, olja, moke, zelenjavni namazi in omake ter suho sadje, semena in še mnogo drugih.

Luka Parovel, predsednik KZ Agraria Koper z.o.o., je ob otvoritvi z veseljem pozval k obisku prenovljenih trgovin: "Vsem domačinom že dobro poznano BIO trgovino s koprske tržnice smo popolnoma prenovili, obenem pa smo 110 m2 prodajne površine v celoti zelo premišljeno izkoristili. Obiščite nas v prenovljeni trgovini in se o razširjeni ponudbi prepričajte sami. V ponudbo smo vključili veliko prehrambnih izdelkov, ki spodbujajo zdrav način prehranjevanja, prav tako pa uvajamo veliko izdelkov za vegane."

Novo je tudi ime prenovljene trgovine, ta nosi ime Šavrinka. Od kot to ime sploh izvira in kaj pomeni? Šavrini so del istrskega podeželja in nosilci dediščine Istre. Šavrinke so po dolgem in širokem obhodile Istro, da so nabrale najboljše izdelke iz Istre in jih tržile. In ravno to že leta in leta počne KZ Agraria Koper. V duhu tega poslanstva je Agraria poimenovala svojo linijo butičnih trgovin Šavrinka in v njih združila najboljše izdelke iz Istre.  

Šavrinke 'jajčarice' so bila dekleta in žene, ki so nekoč iz najbolj revnih krajev notranjosti Istre, hodile prodajat kmečke izdelke v Trst. Ker v domačih krajih ni bilo pogojev za kmetijstvo, so morale najprej po dolgem in širokem obhoditi Istro, da so tam nabrale jajca. Dva, tri dni so spale po hlevih in nabirale robo na kup, potem pa so jo morale še odnesti v Trst, da so jo tam prodale. Vedno so hodile peš, s culo na glavi, spotoma pa so prepevale ali se šalile in kar med hojo še pletle nogavice ter držale pokonci družino in dom. Pravijo tudi, da so bile Šavrinke prave "kšeftarice". Ko so v Trstu prodale vsa jajca, so nakupile vse, kar so jim naročili v Istri in kar so potrebovale doma. Po drugi svetovni vojni je ta dejavnost začela zamirati.

KZ Agraria Koper že od leta 1947 prevzema vlogo povezovalca pridelovalcev svežega sadja in zelenjave iz štirih obalnih občin. Razširila je povezovanje s pridelovalci lokalnih dobrot s Krasa, iz Brkinov in vse do severnih predelov primorske.

Danes KZ Agraria Koper izvaja distribucijo svežega sadja in zelenjave v osem lastnih živilskih trgovin ter v javne zavode, gostinske obrate in trgovske verige po celotni Sloveniji. Uvršča se med vodilne ponudnike domače zelenjave v Sloveniji. Ne glede na sezono, čez vse leto najdemo na njenih policah kaj svežega iz primorskih kmetij. V svojo ponudbo pa vključujejo tudi čedalje več domačih izdelkov lokalnih kmetij, kot so mlečni izdelki, domače marmelade, domače mesnine in sokovi.

Več informacij: Katjuša Stankovič Marič, + 386 51 650 406, katjusa.stankovicmaric@kz-agraria.si

O Šavrinkah

V obdobju od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne se je na območju višjega dela koprskega zaledja razvila dejavnost preprodajanja z jajci. S tem so se ukvarjale predvsem ženske, ki so jim pravili Šavrinke.

S prvo svetovno vojno je življenje postalo težje. Možje so odšli na fronto, doma so ostale žene z otroki in starimi. Morale so preživljati celo družino. Po prvi svetovni vojni je sledilo obdobje kraljevine Italije in zatem fašizma. Čez noč so obveljali novi zakoni in obdavčitve. Zaradi novih davkov so se ljudje še bolj oprijeli najrazličnejših sekundarnih dejavnosti, da so s tem zaslužili denar. Zato je v tem obdobju prekupčevanje z jajci še bolj zaživelo.

S tem so se ukvarjale predvsem ženske iz JV zaledja današnjega slovenskega primorja, ki so na začetku 20. stoletja hodile v osrednjo Istro kupovat jajca in jih potem z oslom ali v jerbasih peš tovorile do Trsta ter tam prodajale. Nekatere ženske so priložnostno nosile jajca v Trst, za druge pa je ta dejavnost pomenila poglaviten vir zaslužka.

V plenier (jerbas) je šlo samo 300 jajc, v bisagah (platnene vreče, ki so jih obesile na oslička) pa so prenesle tudi do 1.300 jajc. Večina deklet je hodila redno v Istro do poroke oziroma so bile primorane nadaljevati ta poklic zaradi različnih izrednih razmer; ovdovelosti ali izrednega pomanjkanja v času vojne. Do vasi v osrednji Istri so potrebovale približno šest, sedem ur hoda, nakar so tu dva do tri dni pobirale jajca. Žene, ki so imele oslička, so šle najprej do svoje gospodinje, do hiše, kjer so pustile osla in zvečer tudi prespale.

Naprej so šle s plenierji ali fagoti (culami). Vsaka je imela svoje vasi in hiše, kamor je redno zahajala in kjer so jo zmeraj čakala jajca. Jajčarice so bile tudi v hrvaški Istri lepo sprejete, saj je ena revščina podpirala drugo. Dali so jim hrano in prenočišče, one pa so jim jajca plačale z denarjem ali pa so jim iz Trsta prinesle, kar so naročili: sukanec, milo, blago, volno, petrolej, gumbe, igle, riž, sladkor ... V osrednji Istri se je jajčaric oprijelo ime Šavrinke, saj so bile, kakor pravijo na Hrvaškem, iz Šavrinije.

Po dveh ali treh dneh so se zbrale na dogovorjenem mestu in šle skupaj proti domu. Na poti domov pa je vsaka sama pri sebi preštevala jajca in računala, koliko bo zaslužila. Doma so jih že nestrpno čakali otroci, saj so vse priboljške, ki so jim Istrani dali za na pot (kos kruha, steklenico vina, kos pince), prihranile za domače.

Proti Trstu pa so se odpravile včasih še isto noč. Do Trsta so potrebovale pet ur. Na trgu so morale biti zgodaj, da so lahko čimprej prodale jajca. Ene so imele stalne odjemalce (pekarne, mlekarne, trgovine), kjer so lahko prodale večjo količino jajc naenkrat. Ko so prodale vsa jajca, so nakupile vse, kar so jim naročili v Istri in kar so potrebovale doma. Doma so jih nestrpno pričakovali. Vedno so prinesle, kar je bilo nujno potrebno pri hiši (petrolej, olje, sol …) in tudi kakšen priboljšek (tobak, bonbone za otroke …). Čez dva dni se je popotovanje spet začelo …

Meja med Trstom in Istro po drugi svetovni vojni je uničila stoletne gospodarske vezi med zaledjem in obalo ter odrezala Istro od obalnih mest. S tem pa je bila onemogočena tudi preprodaja večjih količin jajc, tako je jajčarstvo po drugi svetovni vojni zamiralo.

Besedilo je povzeto po prispevku: Rogelja, Nataša, Ledinek, Špela (1997). Šavrinka kot oseba in simbol.