V zadnjih tednih je aktualen predvsem spor, v katerem Komunalno stanovanjska družba Ajdovščina od vas zahteva 800.000 evrov plačila za vodo, ki so vam jo dobavljali v letih od 2012 do 2014.  V kolikor vode ne boste plačali, vam jo bodo 4. novembra odklopili. Kaj se pravzaprav dogaja?

Nesporazumi nastanejo, ko ena stranka v določenem času uveljavlja neko svojo moč. Ko je prišlo do ločitev dela infrastruktura s strani Občine Ajdovščina, so bile stvari že v prvi fazi brez dogovorov. Osnove za ločitev ni prevzela stroka, ampak čista politika. Spor ima namreč daljšo brado, vleče se že od leta 1993.

Torej je največji problem v tem, da se med seboj ne pogovarja stroka temveč politika?

Pri reševanju tega nesporazuma se nikdar niso uporabljali strokovni prijemi, ampak so se vedno uporabljali zgolj politični in zato še danes ni prišlo do rešitev.

Občina Ajdovščina trdi, da KSD Ajdovščina dolgujete 800.000 evrov, od kod jim ta številka?

Pri sami vrednosti, o kateri se večkrat razpravlja, je zanimivo to, da je nekdo od leta 1993 do 2012 prejemal vodo, nekdo pa je dobavljal vodo od 2012 do 2014, govorim seveda o KSD Ajdovščina. O številkah pa se nočem in niti ne smem pogovarjati. Okrogle številke imajo namreč svojo zanimivost. Če bi kdo rekel meni natančno številko, bi še verjel, ko pa se govori o okroglih številkah, ne verjamem, da držijo.

Če prav razumem, Ajdovci vode niso plačevali v obdobju od leta 1993 do 2012, sedaj pa zahtevajo plačilo vode za obdobje med 2012 in 2014, ko so sami prevzeli vodarno ...

Na tem mestu bom dal eno primerjavo. Če bi šel danes v trgovino kupit kruh k prodajalcu, ki me pozna, bi mi dal kruh najbrž zastonj, drugi dan najverjetneje isto, tretji dan pa bi mi najbrž rekel, da moram plačati. Če je nekdo dobil vodo vsa leta zastonj – pustimo ob strani denarne vrednosti – bi se sigurno vprašal, zakaj je zastonj. Na drugi strani ima nekdo neki strošek. Ali je to en cent ali en evro ali sto tisoč evrov, tu ne igra vloge. Mi ne zanikamo, da ima KSD Ajdovščina strošek s proizvodnjo in transportom vode. Želimo pa, da nekdo definira, kaj je za nazaj, da se potem nastavi zgodba za naprej.

Menite torej, da je politika v zadnjem času ob tem naredila več škode kot dobrega?

Politični naboj se vleče do današnjega dne. Vsi sklepi so bili zame politični. Včasih lahko politika pripomore, da se stvari uredijo, a tu žal ni. Kot direktor sem tu, da sprejemam poslovne odločitve, ne morem se skrivati za mestnim svetom. Isti dan, kot so ajdovski svetniki sprejeli sklep, da nam bodo izklopili vodo, bi lahko jaz tekel na mestni svet in bi »rakete« letele v Ajdovščino.

Kako se sicer trenutno rešujejo ti spori?

Ti spori se rešujejo na sodišču. Sodišče nas je prosilo za mediacijo in smo se z njo strinjali, KSD Ajdovščina  pa ne. Zakaj ne, ne vem, to je njihov problem.

Ajdovci verjetno ne vidijo smisla v mediaciji, ko pa držijo v rokah škarje in platno …

Argument moči ne pripelje do rešitve. Meni je to tuje in tega ne priznavam. Treba pa je vedeti, da ko nekdo začne uporabljati argument moči, gre lahko stvar v dve smeri. Lahko se pogovarjanje odpre ali pa popolnoma zapre. Pri veliko stvareh si je stroka prišla blizu, zgolj zadnji korak pa bi morala narediti politika, a ga ni, ker se je lotila reševati problem z argumentom moči.

Mi smo tu zaradi ljudi, mi skrbimo, da imajo oni vodo. Nekdo ki je na oblasti, pa mora sprejeti politične odločitve. Vode recimo ne moreš pripeljati do vsake hiše. Tehnično lahko, stroškovno pa se ne splača. Tukaj pride potem politika in se odloči, do koga bi vodo pripeljali in do koga ne. Če bi realno gledali vsako investicijo, kaj se splača, potem vsaka investicija pade. Ampak v določeni fazi moraš reči, do kod lahko greš. To je razlika med stroko in politiko in zato v končni fazi potrebujemo obe, vsako, da skrbi za svoje področje.

Problem je večplasten, ampak načelo dobrih sosedov je sodelovanje, jaz tebi, ti meni. Moraš vedeti, kaj je ena zgodba in kaj je druga zgodba.

Očitno Ajdovci menijo, da so dali preveč in dobili premalo.

Koncept, s katerim se ne ujamemo. Pogodba, ki rešuje zadeve do leta 2012, pogodba, ki rešuje od 2012 do 2014, in pogodba, ki rešuje od 2014 naprej. Pri zadnji ni treba, da o njej razpravlja cela dolina, ampak zgolj dve firmi. Gre za stroškovni dogovor. Vmesno obdobje je, kar se je zgodilo, ko smo mi dobivali račune, in obdobje, za katerega mi odgovarjamo – mi smo nastali šele leta 2000. Sklicevanje na to – oni so dobili račune od nas, a so jih zavračali – da ni bila sklenjena pogodba, je neumno. Zakaj potem ti meni pošiljaš račune, če nimamo sklenjene pogodbe?

Kako je sploh prišlo do odločitve za skupno vodarno?

Ko so prišla na voljo kohezijska sredstva, smo se na Goriškem povezali in preverili, kaj bi lahko skupaj naredili. Ajdovsko občino je k skupnemu projektu  povabila Gorica. Investicijski program, ki smo ga vodili mi, sta podpisala Brulc in Poljšak. Oba sta se strinjala, kaj je potrebno narediti. Če ne bi bilo nas,  ne bi skupaj dobili sredstev. V nobenem trenutku pa nismo igrali vloge, da smo mi vse uredili in da nam je Ajdovščina zaradi tega kaj dolžna. Sodelovali smo aktivno, pomagali smo si. Mi smo na primer zahtevali, da ima vodarna v Ajdovščini svoj agregat, da je lahko  oskrba z vodo v primeru  izpada elektrike nemotena. V Ajdovščini so imeli medtem idejo, da agregata ne rabijo, saj ga imajo že na Gori in bi ga v primeru izpada elektrike z Gore pripeljali v vodarno na Hublju. Elektrika pa mora biti v vodarni prisotna ves čas, saj lahko ravno v trenutku, ko preneha delovati mikrofiltracija v vodovod uteče kakšna zadeva.  Skratka, mi smo vztrajali, da ima vodarna vse potrebne komponente za delovanje, in tudi poskrbeli, da jih sedaj ima.

Kmalu pa se je dobro sodelovanje končalo. Ko smo bili na primer na sestanku v Ljubljani, je strokovna delavka iz Ajdovščine rekla. "Vi ste nam vrinili to vodarno na reki Hubelj zgolj zato, da bi se lahko iz Ajdovcev norčevali." Tak način razmišljanja pa je zame bedarija.

Prav zaradi takšnih peskovniških igric med občinami bi se verjetno lahko projekti v regiji lažje izvajali, če bi imeli bolje urejeno pokrajinsko politiko. Mislite, da bi bilo lažje skupne projekte izvajati s pomočjo pokrajine?

Nekako imamo srečo, da smo se v določenih primerih dogovorili in nam je država pustila  proste roke, da smo sami peljali te projekte in nismo čakali, da se vzpostavi regija. K projektom smo pristopili celostno, vključevali smo tudi zgornjo Vipavsko dolino. Prav za to mizo je bil recimo podpisan sporazum o odvajanju in čiščenju odpadnih vod v porečju reke Vipave, ki so ga podpisali občina Vipava, Renče - Vogrsko, Miren - Kostanjevica in Nova Gorica. Nekaj težav je sicer nato nastalo pri urejanju dokumentacije, a je vsaj Občina Vipava že prišla do tega, kar se je sedaj zgradilo. Občina Ajdovščina takrat k skupnemu projektu ni pristopila. In to je peskovnik.

Ki ga najbrž ne bi bilo, če bi delovala regija …

Evforija drobljena občin je prinesla dodatne stroške. V določeni fazi se bodo morale te stvari združevati. Mi na Vodovodih imamo tehnologa in Ajdovci imajo na komunali svojega tehnologa, vsak izmed njiju terja svojo plačo, ta strošek pa se odraža tudi na položnicah občanov.  

Vedno bolj glasni postajajo tudi tisti, ki menijo, da bi se morala javna podjetja združevati že znotraj Nove Gorice.

Res je, tudi tukaj se bomo morali združevati, a vedno, ko s tem začnemo, vsak direktor brani svojo tajnico, fikus in pisarno. Sem zelo za združevanje vseh javnih podjetji v Novi Gorici. Vprašanje iste položnice je bilo na primer vzpostavljeno že pred leti, a smo trčili ob en problem. Položnica bi stala na primer 100 evrov, od tega bi bila četrtina za vodo, četrtina za ogrevanje, četrtina za smeti itd. Kaj pa bi se zgodilo, če bi nekdo plačal samo 25 evrov položnice? Katero storitev je plačal? Katero storitev mu lahko izklopiš?  Tukaj se je potem kresalo. Bi bilo pa to dobro za stranke kot tudi za javna podjetja. Dejavnost bi bile cenejše, položnice pa preglednejše. V teoriji smo vsi za krčenje, v praksi pa bi bilo potrebnega še veliko usklajevanja. 

 Z združevanjem bi lahko privarčevali tudi pri investicijah …

Likvidnosti denar  bi se lahko prelivalo iz ene dejavnosti v drugo. Na primer: odločba za  čistilno napravo je vredna 50 milijonov evrov. Samo stroški priprave dokumentacije so okrog 5 odstotkov sredstev, to pomeni 2,5 milijona evrov. Mi smo za to pripravo porabili zgolj 1,4 milijona. Tukaj je uspešnost, ki jo lahko dokažemo. Nismo se igrali birokratov in zato je cena manjša in tukaj so ljudje privarčevali. Če bi bili združeni recimo s komunalo, pa bi lahko sigurno igrali z večjimi projekti cele Vipavske doline in ob pripravi zmanjšali stroške.

Ste imeli pri pripravi projekta čistilne naprave sicer kakšne težave?

Pri čistilni napravi nam ni uspela zgolj ena stvar. Poleg čistilne naprave smo želeli zgraditi novo upravno stavbo. Nekateri so se sicer čudili, da bi se mi tja selili, drugi pa so nasprotovali, da bi Vodovodi odšli v Občino Šempeter - Vrtojba. Mi pa se nismo želeli k čistilni napravi preseliti zato, da bi imel jaz večjo in boljšo pisarno, ampak zgolj zaradi širitve dejavnosti.

Kam sicer vidite, da bi lahko Vodovodi širili svojo dejavnost?

Naš izziv za naprej so namakalni sistem. Ko gledam evropske sklade in strategijo razvoja Evropske unije, se povečini usmerjajo k samooskrbi. Ljudje rabimo hrano, kmetje rabijo vodo, da jo lahko pridelajo. In to je izziv, dobiti evropska sredstva za popravilo namakalnega sistema. Pri kohezijah se stopnja financiranja spreminja, najprej je bila samo 8-odstotna, nato 18-, sedaj bo že 28-. Pri namakalnih sistemih je stopnja še nizka in to priložnost moramo zagrabiti takoj.

Čistilna naprava, vir: vik-ng.si

Veliki infrastrukturni projekti so dobri tudi za domače gradbeništvo …

Čistilna naprava je trenutno edini finančni vir, edina investicija, ki teče na Goriškem. To je problem gradbeništva. V Sloveniji smo gradbeništvo sesuli.

Mi smo pri čistilni napravi naredili tri stvari. Vlogo za kohezijo, torej za vir sredstev, na osnovi naše vloge je prišlo do sredstev iz Evropske unije. Drugo: smo edini v Sloveniji, ki smo sprejeli regijski prostorski načrt. Naša čistilna naprava ima okoljevarstveno dovoljenje, ki je moralo romati na vse občinske svete na ožjem Goriškem. Tretjič: vsa dokumentacija ima gradbena dovoljenja. Trideset milijonov je šlo za infrastrukturo, 21 pa je sama čistilna naprava oziroma njen tehnološki del.

Kje ste imeli pri pripravi projekta največ težav?

Največ debate je bilo okrog tehnologije. Mi smo šli na tercialno tehnologijo, kljub temu da je zakonodaja še ne predvideva. Šli smo na tehnologijo, ki je uveljavljena in jo bodo prej ali slej predvidevali tudi zakoni. Čistilna naprava bo tako izgrajena na daljši rok.  

Kaj bo čistilna naprava prinesla občanom?

Največja sprememba bo najbrž na položnicah. Trenutno občani  plačujejo takso, potem pa bodo čiščenje, to bo nekoliko dražje. Pri uresničevanju projekta smo imeli veliko strokovnih sodelavcev in tudi komisijo, ki je prišla preverit vso dokumentacijo. Vedno smo težili k temu, da nas ne zanima samo najcenejša ponudba pri izgradnji naprave, ampak tudi poceni delovanje naprave, ki se bo kasneje poznalo tudi na položnicah občanov. Mislim, da je to prvi projekt v Sloveniji, ki mu je uspelo v razpisno dokumentacijo vriniti formulo, ki ne govori zgolj o vrednosti infrastrukture, ampak tudi o stroških upravljanja. Razpisna dokumentacija nam je res v ponos, zanjo pa se že zanimajo na primer tudi Hrvati.

Kdaj predvidevate, da bo čistilna naprava končana?

Čistilna naprava mora biti predana v funkcijo z junijem 2015. Vse stvari pa morajo biti dokončno postorjene do 30. oktobra prihodnje leto. Čistilne naprave sicer nismo pretirano predstavljali, bomo pa na koncu predstavili primer dobre prakse. Dokazujemo in hočemo dokazati, da nam birokrati ne smejo krojiti življenja. Pri nekem drugem projektu se nam je namreč zgodilo, da je bil zavrnjen zahtevek za več milijonov evrov z obrazložitvijo, da je delavec v avtomobil natočil 100- namesto 95-oktanski bencin ter tako zapravil evro ali dva preveč. Resnično bi rad spoznal osebo, ki je to zapisala.