Preiskovalna komisija DZ o domnevno ukradenih otrocih v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je včeraj zaslišala pričo Natalijo Franko, sestro domnevno ukradenega otroka. Prepričana je, da je njen brat, rojen 1995 in za katerega so v porodnišnici rekli, da je umrl, živ. Želi si, da se odprejo arhivi in da se izve resnica o domnevno umrlih otrocih. Ni pa to osamljen primer. Spomnimo, da je leta 2019 Slovenijo pretresla novica o trgovini z novorojenčki, ki se je v jugoslovanskih porodnišnicah dogajala pred več kot 40 leti. Potekala pa je na način, da je medicinsko osebje novopečenim staršem povedalo, da so otroci po porodu umrli, v resnici pa so jih prodali. Na tak način naj bi izginilo od 6000 do 10.000 otrok. Kot smo takrat poročali na našem portalu, pa je bil med njimi tudi otrok, rojen v koprski porodnišnici, ki je po 37 letih na podlagi odkritja bolnišnične zapestnice z njegovim rojstnim imenom, ki so jo hranili njegovi posvojitelji, našel svojo biološko mamo, ki je ves čas živela v prepričanju, da je njen sin mrtev.
NATALIJA JE PREPRIČANA, DA JE NJEN BRAT ŠE ŽIV: Primeri domnevno ukradenih otrok pred preiskovalno komisijo DZ
Slovenija
Zgodba družine Franko se je začela 24. oktobra leta 1995, ko je mama v novomeški porodnišnici rodila zdravega otroka. Naslednji dan oziroma zjutraj so očetu povedali, da je otrok umrl, ker se je napil plodovne vode, mami pa so zvečer dejali, da je umrl zaradi pljučnice, je na seji dejala Natalija Franko. Dodala je, da ni bilo nobenega znaka, da bi bilo karkoli narobe z dojenčkom.
"Takoj po porodu je k mami prišla neka ženska in otroka odnesla ven, ne da bi ga mama videla ali objela," je poudarila. Mami pa so nato dali injekcijo za zaustavitev laktacije mleka, saj so otroka zaradi "težav z dihanjem" prepeljali v ljubljanski klinični center.
Mama je na lastno odgovornost zapustila bolnišnico, še prej je otroku dala ime Andrej in podpisala izjavo, ki jo je naslednji dan preklicala, saj so ji rekli, da je umrl. Ob odhodu ni prejela nobene dokumentacije, je pa čez tri mesece od pogrebnega podjetja Žale prejela vabilo za raztros. Tam so staršema, ki sta želela vedeti, kje je pokopan, povedali, da je bil zemeljsko pokopan kot deček Franko, a je imel ime Andrej, je povedala Natalija Franko.
V nadaljevanju je opisala težave pri pridobivanju dokumentacije, tudi s pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije. Uspelo ji je pridobiti nekatere podatke, a je ugotovila številne pomanjkljivosti in nedoslednosti v podatkih bolnišnic. Še danes po njenih besedah ni nobenega podatka o rojstvu otroka, iz Ljubljane pa so dobili obsežno dokumentacijo, deloma neberljivo z različnimi podatki o rojstvu in smrti. "V dokumentaciji je tudi zapisano, da je moj brat imel rjave lase, a mama je rekla, da je imel svetle, pa tudi da to ni njen otrok," je dejala.
Poslanec Aleksander Reberšek (NSi) je predlagal Nataliji Franko, naj poda imena in priimke tistih, za katere meni, da bi jih morali zaslišati na komisiji. Poslanca Predraga Bakovića (SD) pa je zanimalo, zakaj nastopa v materinem imenu. "Ker mama ne zmore to, je čustveno čisto zlomljena, kljub temu, da sta se kasneje rodila še dva otroka. Ta dogodek je za nas travma, ki je zarezala globoko v naša življenja," mu je odgovorila Natalija Franko.
Poslanec Andrej Hoivik (SDS) jo je vprašal, kaj meni o kriminalistu, ki jo je klical pred dvema dnevoma, saj da potrebujejo vzorec DNK matere. "Če bi dali ta vzorec, bi tako naredili, da bi se ujemal s parafinskimi vzorci otroka. Mi smo to odklonili," je še dejala Franko. "Zelo me zanima, kar se zdaj dogaja, zato bomo preko komisije zahtevali te dokumente," je bil jasen Hoivik.
Komisija je na zaprtem delu seje včeraj zaslišala še dve priči.
Iz koprske porodnišnice so ga prodali v Srbijo, mati živela v prepričanju, da je mrtev
Kot smo že omenili v uvodu, je leta 2019 Slovenijo pretresla novica o trgovini z novorojenčki, ki se je v jugoslovanskih porodnišnicah dogajala pred več kot 40 leti, na kar je opozarjalo društvo Izginuli dojenčki Beograda, sami pa so takrat beležili tri primere, ki naj bi bili povezani s Slovenijo. Po njihovem pripovedovanju je šlo za organiziran sistem, ki se je ukvarjal s krajo in prodajo tujih, šele rojenih otrok v nekdanjih jugoslovanskih republikah. O tem, kako so v beograjski porodnišnici ponujali dojenčke, je takrat javno spregovoril Marko Markić Ivič, ki si je po upokojitvi našel zanimiv 'hobi', prodanim otrokom pomaga najti matere, ki so jim po porodu dejali, da je njihov otrok umrl.
Na Regionalu smo takrat predstavili zgodbo danes 42-letnega Zorana, ki se je rodil v koprski porodnišnici. Ob rojstvu ga je takrat 22-letna mati poimenovala Saša, a sta se njuni poti kmalu razšli. Organizirana kriminalna združba, ki je delovala na ozemlju nekdanje Jugoslavije, je novorojenčka ukradla in prodala paru iz Srbije. Po smrti krušnih staršev je Zoran ugotovil, da je bil posvojen in prišel na sled svoji biološki materi. Prvič sta se srečala na božični dan v hrvaški Istri, kjer Slovenka živi že več let. Zoran je ves čas sumil, da je posvojen, na kar mu je dala slutiti bolnišnična zapestnica z njegovim rojstnim imenom. Njegovi posvojitelji, ki so že pokojni, so shranili zapestnico, ki jo je otrok dobil ob rojstvu. Na njej je bilo ime porodnišnice, mesto in številka, pod katero je bil dojenček rojen.
Kmalu zatem se je začela odpirati 'Pandorina skrinjica', saj so na dan prišli novi primeri, ki bi bili lahko podobni.