Kaj se trenutno dogaja v Sloveniji? Nekateri pravijo ulica, drugi, da se je zgodilo ljudstvo.

Zgodilo se je oboje. Ljudstvo se je končno prebudilo in odšlo na ulico. Ni nas tako malo, ki smo to predvidevali in napovedovali zadnji dve leti. Odnos, ki ga je dnevna politika vzpostavila do države in državljanov, je postal očitno nevzdržen. Ne samo, da je dnevna politika v vladi in parlamentu dokazala, da ni sposobna urejati življenja v državi. Način, na katerega je v času po zadnjih parlamentarnih volitvah ta politika naslavljala državljane, je bil tako žaljiv in predrzen, da tega ljudje niso upravičeno mogli več pasivno prenašati doma. Od socialne politike do pravne države, do korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala, nepriznavanja in nesprejemanja odgovornosti, vpletenosti v kazenske postopke, manipulacij pod krinko varčevanja in ekonomske krize, teptanja dostojanstva, ustavnih pravic in tako dalje. Ker drugih učinkovitih sredstev za odzive na dejanja in govorjenje politikov ni bilo več, so ljudje morali iti na ulico. Morali so se upreti. Morali so se odločiti, da bodo posegli po oblasti, ki jim pripada po tretjem členu ustave. Zelo slabo je, da je politika zanetila tako močan odpor ljudi, da so se odločili iti na ulico. Politika jih je prignala, za lase povlekla na ulico. A dobro je, da so končno odšli na ulico.

Kam to pelje in kam lahko pripelje?

Predvsem je treba pri tem vztrajati. Pripeljati mora do odločilnih in velikih sprememb. Najprej v sferi dnevne politike. Sedanji politični akterji morajo oditi. Pomemben obseg družbenega sistema mora doživeti spremembe. Ljudje morajo zahtevati večjo udeležbo v političnem procesu kot aktivni politični subjekti. Vrniti se je treba k izhodiščem slovenske državnosti. Začeti je treba s postavljanjem pristne in prepričljive pravne države kot vladavine prava. Socialne pravice je treba začeti jemati bolj resno in jih bolj učinkovito sistemsko zaščititi. Znanju kot vrednoti in procesom izobraževanja je treba dati mesto, ki mu gre. To je čas za žametno, za intelektualno in kulturno revolucijo, za preobrazbo družbenih praks in vzpostavitev demokracije, ki je bila začrtana ob osamosvojitvi.

So po vašem mnenju zahteve legitimne in kaj sploh množica dejansko zahteva?

Ne samo legitimne, ampak nujne tudi z etičnega vidika. Množica očitno in prepričljivo zahteva spremembe. Zahteva dostojanstvo. Pri tem mislim na zahteve po že omenjenih spremembah, ki so nujne: pravna država, demokratična udeležba ljudi v političnem procesu, prepričljiva in učinkovita socialna država v skrbi za ljudi in občo blaginjo, vrnitev k znanju in izobraževanju kot izhodišču civilizacije.

Prihaja do uzurpacije protestov s strani političnih elit. Ljudje se tako že odmikajo. Menite, da bi to lahko zadušilo to vstajo?

Samo tisti najbolj naivni, ki so svojo naivnost kot volivci pokazali že ob zadnjih parlamentarnih in predsedniških volitvah, bi lahko bili presenečeni ob dejstvu, da si vladajoča dnevna politika želi z vsemi sredstvu zagotoviti nadaljni obstoj na oblasti. Tudi z neposrednim poseganjem v upor. Na primer z organizirano infiltracijo tistih, ki posežejo po ekscesih nasilja. Na ta način se od legitimnih temeljev upora preusmerja pozornost na posameznike in njihovo nasilništvo. Tako se poskuša spodkopati legitimnost upora. Tega ne smemo dovoliti. Nihče več ne sme biti naiven do te mere, da teh poskusov politike in politikov ne bi prepoznal ali razumel.

Kdo bi lahko bil lider protestov? Jasno je, da bo nekdo moral spisati nekaj točk, da se bo takoj vedelo, kaj ljudje želijo, in da bodo imeli enega predstavnika. Ali vidite koga v tej vlogi?

Nasprotujem temu, da bi se ljudje organizirali na način, ki bi bil podoben sedanji organizaciji političnih strank. Zavzemam se za spremembe političnega sistema, kjer ne bo več hierarhično organiziranih strank, personaliziranih skozi imena in podobo liderjev. Zagotovo mora ta proces nekdo, neka manjša skupina koordinirati, povezovati, pripravljati izhodišča, stališča, predloge ukrepov ... A nič več kot to. Iti mora za vsebino, za ideje in zahteve, za predloge in rešitve, ki ne bodo podpisane z imeni posameznikov, ampak bodo predmet največjega možnega in dobro pretehtanega konsenza. Treba se je poistovetiti z vsebino, ne s posamezniki. Zato ne mislite prav, če ste ciljali na to, da imam sam kakšne apetite po liderstvu. Četudi sem precej aktiven v teh dneh, na različne načine.

Veliko je govora tudi o spremembi ustave, nekako tako, kot so to naredili Islandci. Menite, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo v Sloveniji in kako komentirate islandsko vstajo?

Dogajanje na Islandiji je fascinantno. Pristna demokracija, utemeljena z aktivnim državljanskim dostojanstvom, s človeškim razumom in z vsebino. Tudi pri nas se to lahko zgodi. Zametki so že. Organiziranost ljudi v smislu ljudske skupščine, ki neposredno poseže po oblasti za krajši čas, zato da sistem in prakso vrne v domet ustavnih izhodišč, je možna in je smiseln demokratičen korak. Besedila v tej smeri že pripravljamo dlje časa. Krožijo tudi neke liste s predlogi koordinatorjev. Poseg v ustavo pa je kot tak lahko primeren ukrep samo, če se bo nanašal na točno določene dele, ki zadevajo organizacijo politične oblasti in javnih institucij. Sicer pa je ustava še vedno zgleden dokument, ki potrebuje samo končno uresničevanje v družbeni praksi. Prav o tem pišem, skupaj z nekaterimi kolegi, že leta.

Kaj bi vi, če sploh, najprej spremenili v ustavi?

Institucijam, kot sta predsednik države in Državni svet, bi zagotovil več pristojnosti. Pri slednjem bi spremenil način oblikovanja sestave. Povečal bi mandat ustavnih sodnikov. Z ustavnim zakonom bi mandat vrnil nekaterim nekdanjim ustavnim sodnikom. Spremenil bi referendumsko ureditev, zagotovil manjšo centralizacijo, vzpostavil pokrajine ali regije s primerno avtonomijo, določil strožjo odgovornost javnih funkcionarjev, v ustavi zagotovil večje varstvo pasivne volilne pravice za primere očitnih zavajanj in laganj s strani kandidatov in tako naprej.

Ali po vašem mnenju zlato fiskalno pravilo spada v ustavo?

O tem sem že veliko javno govoril. Ne sodi v ustavo, ker tak zapis zgolj kot zapis ne more biti učinkoviti nadzor nad dogajanjem v družbeni praksi. Tak zapis kot zapis ne more preprečiti tistega, česar ni mogoče preprečiti v sferi ekonomije in financ ali česar se ne želi preprečiti. Tudi ne more zagotoviti učinkovitih sankcij, posledic za oblast, ki tako pravilo krši. Odpira vrata za še večje zlorabe pri omejevanju oblasti ljudstva.

Kakšna je sicer raven pravne države v Sloveniji? Prepričanje večine je, da ta ne deluje.

Pogosto povem, da je zame pravna država tista, kjer je uveljavljena vladavina prava. To pa je vladavina razuma, logike in pravičnosti. Pravna država zame ni država, ki je prenasičena s predpisi in obsedena z golo formalnih branjem in uresničevanjem predpisov. V tem smislu vladavina prava v Sloveniji deluje zelo slabo.

Ste mlad, nekoliko kontroverzen pravnik, predstavnik nove generacije. Mnogi vas nekoliko čudno gledajo, ko se postavite po robu tako velikemu institutu, kot je Ustavno sodišče. Zakaj počnete to, česar nekateri ne priznavajo, torej da kritizirate tudi najvišje institucije in njihove predstavnike na področju pravosodja?

Ne vem, kaj točno mislite s kontroverznostjo? Če mislite na to, da sem pogosto v manjšini z načinom svojega poklicnega dela in s strokovnimi stališči, uporabljena beseda morda ni na mestu. Rad slišim tiste, ki me označujejo za predstavnika pravne avantgarde. Življenje utemeljujem na spoštovanju sposobnih in bolezenski občutljivosti na krivice, sistemsko neumnost in osebno neodgovornost. Za to plačujem tudi ceno soočanja s poskusi osebne diskvalifikacije. A to je del družbene vloge, ki sem si jo izbral. Povsem spontano. Spregovorim, ko sem prepričan, da moram spregovoriti v imenu razuma, pravičnosti, odgovornosti in etike. Kar zapišem ali izrečem, vselej utemeljim – z  vsebino tistega, o čemer razmišljam in razpravljam, ne z osebnim odnosom do posameznikov z imeni in priimki. Tisti ljudje, ki to želijo videti in vedeti, imajo do tega lahek dostop. Veliko jih je. Ugotavljam, da več, kot sem mislil. Tisti pa, ki od tega obračajo oči in glavo, so izvzeti iz vpliva mojih početij in pojasnjevanj. V tej zvezi želim tudi povedati, da sem na Univerzi na Primorskem našel okolje, ki spoštuje in ceni moje delo in tisto, kar sem kot človek in kot delavec na univerzi. Tudi moja javna intelektualna prizadevanja. Za to sem hvaležen.

Pravijo, da tisti, kdor ne zna, uči. Ali zato raje učite ustavno pravo, kot pa da bi delali v pravosodnem sistemu, ali pa je to le začetek kariere?

Moje delo je javno. Rezultati mojega dela so javni. Vse je preverljivo. Bodisi na javnih dogodkih, kjer govorim, bodisi v zapisanih in objavljenih delih. S tem sam izčrpam možnosti za komunikacijo s svetom. Naredim vse, kar je potrebno, da me lahko ljudje ocenjujejo značajsko, intelelektualno, poklicno in strokovno. O karieri ne razmišljam in je ne gradim. Delujem spontano, po vesti in prepričanju. Če bi bilo drugače, ne bi več živel v Sloveniji. V svoje delo, ki ste ga označili kot učenje, pa vključujem številne elemente, ki znatno presegajo tisto, na kar mislite, ko rečete ustavno pravo.

Se nameravate še bolj družbeno angažirati, kot ste se sedaj, morda razmišljate o tem, da bi vstopili v politiko?

Niti približno.

Vsak opazi, da imate zelo radi kolesarstvo. Je to le rekreacija in tehnika sproščanja ali kaj več? Od kod ta strast in katerih tekmovanj ste se udeležili, kateri je tudi največji kolesarski izziv osebno?

Nekoč sem bil zaljubljen v tenis. Pred tem sem si želel igrati nogomet. Nekaj časa sem se posvečal košarki. Ves čas sem imel rad kolesarstvo. Že vrsto let združujem več športov. Kolesarstvo pa je trenutno, tudi zaradi let in prisluženih poškodb, prepričljivo na prvem mestu. Kot rekreacija, zabava in sprostitev. Občasno se udeležim kakega tekmovanja, a nisem med prvimi, kadar nastopajo resni, rojeni kolesarji. Imam pa neke ideje, ki vključujejo publicistični in akademski vidik kolesarstva. A zaenkrat niso dosti več kot le ideje.

Kaj vas v življenju še veseli, kaj radi počnete? Velikokrat vas opazimo na različnih koncertih …

Zelo rad se zabavno družim s prijatelji. Koncerte s pop, rock in jazz glasbo imam posebej rad. Dobro igranje električne kitare je še vedno moja neuresničena želja. Tega in športa ne bi zamenjal ne za kariero ne za denar.

Več iz rubrike Intervjuji:

Maya Shalaby: "Kljub bombnim napadom se počutim varno!"

Marko Brecelj: Še en oh!

Zidar: "Vino je neskončna zgodba"