Izr. prof. dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psihologinja

V pogovoru z dr. Vito Poštuvan izpostavljamo, kako lahko pravočasno prepoznamo znamenja, ki opozarjajo na nevarnost samomora, ter kako lahko pomagamo človeku, ki so ga okoliščine pripeljale v takšno stisko. Zanimalo nas je tudi, kako lahko že v času odraščanja otroku privzgojimo trdno duševno zdravje, ki mu bo pomagalo, da se bo v življenju znal tvorno spopadati s težavami.

Kje se danes nahaja Slovenija glede števila samomorov? Koliko ljudi še vedno umre zaradi samomora pri nas?

Če pogledamo statistike iz 80-ih let, kjer smo bili na prvih treh mestih glede na svetovno statistiko po številu samomorov na 100.000 prebivalcev, se je stanje izboljšalo. Te številke se v zadnjih letih gibajo okrog 400 samomorov letno – v letu 2019 beležimo 394 primerov. V 80-ih letih smo npr. imeli čez 700 samomorov letno. Trend je torej vsekakor ugoden, saj se število zmanjšuje, je pa še vedno zelo visoko. Še vedno smo nad evropskim povprečjem. Še več je poskusov samomorov, uradnih podatkov sicer ni, ker jih je težko evidentirati. Ocena je, da je razmerje med samomori in poskusi samomora 1 proti 10 ali celo 20.  Statistiko je težko določiti, saj vsi po neuspelem poskusu samomora ne pridejo po zdravniško pomoč.

So pri tem kakšne razlike v obnašanju med ženskami in moškimi?

Opažamo velike razlike med spoloma, ženske pogosteje poskušajo narediti samomor, moški pa štirikrat pogosteje zaradi samomora umrejo, ker uporabljajo bolj dokončne načine. Za ponazoritev: če imamo 400 samomorov, je pri tem več kot 300 moških. Če sem omenila ugodnejše trende, pa ne smemo pozabiti, da se povečuje samomorilnost med starostniki. Prav v tej skupini je trend zelo slab. Ugotavljamo, da se v Sloveniji s starostjo tveganje samomora veča. Splošno bi lahko rekli, da je med osebami, ki so umrle zaradi samomora, največ moških v starosti okrog 50 let, z nižjim ekonomskim statusom. Vendar če pogledamo, kje je najvišji količnik v posamezni skupini, so to moški nad 80 let. Zato se aktivno ukvarjamo s primernimi intervencijami, ki bi pomagale pri preprečevanju samomorov pri starostnikih.

V državah, kjer je poraba alkohola velika, je tudi večje število samomorov. Bi torej lahko rekli, da ima alkohol oziroma zloraba alkohola tudi pomembno vlogo pri samomorilnosti v Sloveniji?

Samomor je posledica prepleta kompleksnih dejavnikov, med njimi tudi zlorabe alkohola. Verjetnost, da je oseba v zadnjih trenutkih bila pod vplivom alkohola, je zelo velika, kar pomeni, da je bila zmožnost racionalnega ukrepanja človeka manjša. Ni pa alkohol edini dejavnik tveganja, tu gre tudi za osebnostne lastnosti, medosebnih odnose, ne smemo zanemariti tudi družbenih dejavnikov, od tega kako mediji obravnavajo samomore do stališč družbe do samomora in iskanja pomoči. Pomembno je tudi to, kako so ljudje, če spregovorijo o svojih stiskah, sprejeti.

Kakšni so znaki, ki napovedujejo samomor in na katere moramo biti posebej pozorni pri sočloveku?

Težko vemo, kaj se s sočlovekom dogaja, če ga ne vprašamo. Ta stanja niso vidna sama po sebi. Vendar jih lahko prepoznamo, če smo pozorni na človekovo obnašanje in besede. Če nekdo nakaže z besedami, npr. "saj vam bo boljše brez mene", takih izjav ne gre spregledati. Pomemben je tudi pogovor. Če človeka vprašamo, kako se počuti, se z njim pogovarjamo, se ljudje po navadi odprejo in spregovorijo o svojih razmišljanjih in stiskah.

Samomorilnost ni samo značilnost odraslih, ampak žal tudi mladostnikov, celo otrok.

Zaradi samomora izgubimo v Sloveniji v starosti do 24 let en razred otrok. Pri mladostnikih je razmerje med samomorom in poskusom samomora celo ena proti sto ali celo dvesto. To je klic na pomoč. S starostjo gre ogroženost navzgor, kar pomeni, da so srednješolci bolj ogroženi kot osnovnošolci, študentje bolj kot srednješolci. Veliko se ukvarjamo z mladostniki in ugotavljamo, da se niža starostna meja. Kar se je nekoč dogajalo 16-letnikom, se danes 13-letnikom. Tudi na svetovni ravni se ukvarjamo s temi vprašanji, kaj bi bil lahko razlog takšnega dejanja. Enoznačnega odgovora žal ni. Pomemben dejavnik so osebnostne značilnosti mladostnika, pritiski, ki jih mladostniki doživljajo s strani družbe. Starši, ki so izgubili svojega otroka, velikokrat govorijo o tem, da so njihovi otroci doživljali hude stiske v šolskem okolju, ustrahovanje med vrstniki ipd. Mladostniki so bolj dovzetni tudi za medijske vplive – pred leti je bil v ZDA val samomorov med mladostniki, kar je bilo povezano s TV serijo, v kateri so prikazovali samomore.

Kako prepoznamo pri otroku oziroma mladostniku, da se nekaj nenavadnega dogaja in kako lahko pomagamo?

Želela bi si, da bi lahko odgovorila z jasnim odgovorom, pa temu ni tako. Mladostniki se razvojno spreminjajo, zato je težko reči, da je spremenjeno obnašanje posledica osebnostne stiske in da je to opozorilni znak. Veliko lažje je seveda za nazaj to reči. Študije kažejo, da so otroci staršev, ki so bolj pozorni na otroka, z njim bolj čustveno povezani, ki bolj spremljajo, kaj se z otrokom dogaja v šoli, tudi manj dovzetni za samomorilno obnašanje. Pomembno je torej, da vsakodnevno spremljamo, kaj se z otrokom dogaja. Tako bomo tudi hitro prepoznali spremembe obnašanja otroka. Če opažamo, da se noče pogovarjati, da ni več vesel, da ima depresivne znake, je potrebno poiskati pomoč. Vzeti si moramo čas, premišljeno pristopiti, biti stalno na voljo za pogovor z otrokom.

Kaj pa v primeru, ko je razlog stiske prav družina? Kdo naj pomaga takemu otroku? Šola, učitelji?

Večina otrok, ki so samomorilni, doživlja stisko prav v družini, zato so šole ključne za pomoč takšnemu otroku. Veliko delamo z učitelji in šolskimi svetovalnimi službami, ki so večinoma dobro usposobljene, da ukrepajo  v takih primerih. Če je na šoli dober svetovalni delavec, psiholog, bodo otroci šli k njemu po pomoč prej kot k osebnemu zdravniku. Šola torej odigra zelo pomembno vlogo. Lahko navedem primer dekleta s takšno zelo hudo situacijo, kjer je šola odigrala ključno vlogo, da je dekle okrevalo.

So pozitivni rezultati, ki ste jih omenili, tudi rezultat številnih preventivnih programov, ki se izvajajo v Sloveniji?

Trend upadanja samomorilnega vedenja se je izboljšal tudi v drugih evropskih državah. K temu zagotovo prispevajo tudi preventivne aktivnosti, ki jih izvajamo v posameznih državah in ki so podobne povsod. Ozaveščanje ljudi o pomenu duševnega zdravja in kam po pomoč, če se znajdemo v stiski,  zagotovo prispeva k temu, da se stanje izboljšuje. Je pa to tudi posledica spremenjenih družbenih razmer, večje kvalitete življenja, manjše porabe alkohola ter tudi drugih dejavnikov. Smo zmerno optimistični, vendar s strahom gledamo številke, ki so še vedno visoke. Ohranjati moramo vse aktivnosti, ki že potekajo, da bi se število še zmanjševalo.

Letos ste izdali priročnik Pogovor o samomoru, namenjen vsem, ki se srečujejo s posamezniki, ki izražajo samomorilne stiske. V okviru raziskovalnega projekta ste pripravili tudi spletni portal www.zivziv.si, ki deluje kot stičišče informacij, raziskav in preventivnih programov. Kakšne so izkušnje?

Preprečevanje samomora ni samo stvar strokovnjakov, ampak vseh v družbi. Prva stvar je prepoznavanje stiske pri drugem človeku. Ne bojmo se vprašati sočloveka, če sumimo, da razmišlja o takih stvareh. Ljudje iščejo in si želijo pomoči. Po nekaterih ocenah je približno 70 % moških, ki je storilo samomor, v mesecu pred tem obiskalo svojega zdravnika. Tam pa so poudarjali bolj fizične probleme, ne psihičnih in pogosto zato stiska ni bila prepoznana. Vendar ta podatek kaže, da ljudje iščejo pomoč, skušajo rešiti svojo stisko. V tem času se da veliko narediti in ukrepati. Kjer pa okolica ni dovolj pozorna, se tega seveda ne da. Bi pa ob tem želela opozoriti, da preventivno ne moremo delovati samo na samomorilno vedenje, saj je samomor zadnji korak. Potrebno je krepiti duševno zdravje. Prav duševno zdravje je namreč tisti pravi varovalni dejavnik. Zato bi raje govorila o preventivi proti malodušju nasploh, krepitvi čustvene odpornosti, kar pomeni, da smo fleksibilni in aktivni pri iskanju rešitev na težave, ki nam jih prinaša življenje. Kreativno razmišljati o rešitvah tedaj, ko smo v stiski, je tisto, kar nas dela sposobne premagati težke situacije. Če stisko spremenimo v osebnostno rast, je to največ, kar lahko naredimo.

Kaj naj naredi človek sam, če pri sebi opazi, da tone v depresijo?

Včasih se ljudem zdi, da lahko sami vse rešijo. Ko so že v taki stiski, da razmišljajo o samomoru, bodo težko šli po pomoč. Zato je potrebno ljudi tudi prek medijev opozarjati, da pomoč obstaja in da v svoji stiski ne rabijo biti sami. Izkušnje sodelavcev, ki delajo na telefonih za pomoč v stiski, kažejo, da so to pravi načini pomoči, ki zelo dobro vplivajo in pomagajo ljudem. Tudi medijski zapisi, oddaje, prispevajo k temu, da ljudje poiščejo pomoč. Vsaka objava, kjer naslovimo to temo, ima vpliv in lahko reši življenje.

Kaj lahko naredijo starši, da se bodo otroci znali spopadati s težavami, ki jih prinaša življenje, na ustvarjalen način, brez malodušja?

Otroke moramo naučiti, kako se soočati s težavami. Večina nas bo v času našega življenja doživela neke težke situacije, izgube, nenazadnje smrt svojcev, staršev. Če se otroka stalno zavija v vato, če se ne sooča tudi s frustracijami, se ne mora naučiti spretnosti soočanja s stisko. V otroških pravljicah so vedno prisotni tudi negativni liki, pošasti, zmaji ipd., in sicer prav zato, da se otroci naučijo soočiti z nečem negativnim, strahom ipd. Če se ne znajo s tem soočiti, jim manjka en del spretnosti za življenje. Bolečino moramo znati prenesti, saj je to del življenja.

Bi lahko kot družba, tudi znotraj šolskega sistema, naredili več za vzgajanje pozitivnega odnosa do življenja, pozitivnega razmišljanja, tvornega reševanja problemov? Neke vrste vzgoja za duševno zdravje?

Pozitiven odnos do življenja je vsekakor varovalni dejavnik, zlasti to da smo sposobni videti v vsakodnevnem življenju drobne pozitivne stvari, ki nas motivirajo k pozitivnemu razmišljanju. Vendar nas kulturni vzorci navajajo na to, da se velikokrat počutimo nesrečne, saj ne dosegamo idealov, ki nam jih prikazujejo, npr. v podobi srečnih ljudi, srečnih dogodkov ipd. Dejstvo pa je, da ima človek v življenju relativo malo velikih srečnih življenjskih dogodkov – naj jih nekaj naštejem: uspešno zaključena šola ali študij, rojstvo otroka, poroka, potovanja ipd. Če samo čakamo na takšne dogodke, bomo večino časa nesrečni, saj jih ni veliko. Če pa znamo v vsakodnevnem življenju videti drobne pozitivne stvari, se celotna slika spremeni. Če smo v depresivnem stanju, seveda to težje vidimo. A ena pozitivna stvar je že dovolj za dvig našega razpoloženja. Pozornost, ki jo damo na drobne pozitivne stvari, je že prvi korak k okrevanju.

"Kam po pomoč?

Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.

Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24 h/dan)
Živ? Živ! –  zivziv.si"