"Jadrnico sem kupil pred desetimi leti in se lotil dela. Prvotni namen je bil ta, da tabornike peljemo na morje in naučimo navtičnih veščin. Sam sem tabornik, v izoli se imenujemo rod Jadranskih stražarjev in jadranski stražarji morajo imeti nekaj, s čimer gredo lahko na morje," svoje začetke pripoveduje Sinožič. Pred dobrimi desetimi leti je namreč odšel na Dugi otok in kupil jadrnico iz leta 1930, ki je dolga leta služila za prevoz oljk in oljčnega olja iz Zadra v Ancono. 

"Ko sem jo kupil, je bila sicer plovna, ni pa bila vozna, zato smo jo privlekli do Izole," pojasnjuje. Obnova, ki je bila zelo temeljita in skrbno narejena, je trajala dolgi dve leti. Večino del je Sinožič opravil sam, pomagali so mu oče in prijatelji. Nekaj manj kot 13 metrov dolga in 5 metrov široka lesenjača je v svojih časih lahko prevažala kar 54 ljudi. Sedaj je registrirana za dvanajst, saj se je njena namembnost povsem spremenila. 

Barki je Sinožič dodal kabino, saj tako lahko svoje potnike pelje na daljše čarterje po Jadranu. "Ljudje imajo radi tudi večerne izlete ob sončnem zahodu, ki je s takšno staro jadrnico prava romantika,” pravi Sinožič, ki je leseno lepotico poimenoval Ampelea. “Ko smo v družinskem podjetju prenavljali prostore, ki jih imamo znotraj Delamarisa, smo našli freske z napisi Ampelea, to je bilo prvo ime izolske tovarne za predelavo rib. Všeč mi je bilo, ker je bilo lokalno, pa še lepo zveni," z nasmehom pove sedaj že prekaljeni jadralec. 

Glede na to, da je ljubezen postala tudi posel in čarterjev ter izletov ne prireja več samo za prijatelje, ampak jih tudi trži, pa Sinožič pravi, da se kriza še kako pozna v tem segmentu. Pred let sem imel tudi do sedem tednov jadranja, ko sem vozil skupine po Jadranu, lani se imel le še za dva tedna dela, letos ga najbrž ne bo. A kljub temu pravi, da ne bo obupal in ljudi še naprej vozil naokrog. Tiste, ki cenijo jadranje, kozarec dobrega vina in morda še kakšno morsko dobroto zraven.