Površje Harona je posnela vesoljska sonda New Horizon, ki je mimo lune letela julija lani na razdalji 78.700 kilometrov. Podrobne slike razkrivajo sistem tektonskih prelomov na luninem ekvatorju. Po podatkih Nase so ti prelomi dolgi okoli 1.800 kilometrov in na nekaterih mestih globoki tudi do 7,5 kilometrov in so najdaljše razpoke, ki so jih kdaj opazili v vesolju. Za primerjavo, Veliki kanjon v ZDA je dolg 446 kilometrov in globok 1,6 kilometra.

Zunanja plast Harona danes sestoji večinoma iz ledu, a znanstveniki predvidevajo, da je bil pred milijoni let Haron topel zaradi razpadanja radioaktivnih elementov in notranje toplote, ki je ostala od nastanka planeta. Imel je dovolj toplote, da se je led stopil in nastal je podzemni ocean. "A sčasoma se je Haron ohladil in ocean je zmrznil ter se razširil in s tem dvignil zunanjo plast lune, posledice tega pa so velike razpoke, ki jih lahko vidimo danes," so pojasnili pri Nasi.

Druge lune v našem osončju, ki so bližje soncu, imajo še vedno tekoče oceane pod površjem. Strokovnjaki verjamejo, da so podzemni oceani na Jupitrovih lunah Evropa in Ganimed ter na Saturnovi luni Enkelad, najprimernejše lokacije za iskanje mikrobnih življenjskih oblik.