Veljaš za začetnika stand-up komedije na Obali, ki je s šovom Ceu smeh v okviru KŠOK-a začel premikati meje razumevanja te zvrsti. Kako ti ugaja to dejstvo?

Pionirstvo na katerem koli področju ima svoje prednosti in slabosti, toda osebno sem mnenja, da je veliko pomembnejše to, kaj si med svojim delovanjem ustvaril in kaj od tega bo ostalo enkrat, ko te več ne bo. Je pa izjemno prijetno biti del celotne te zgodbe, ne le razvoja stand-up komedije v Sloveniji, temveč razvoja na prostoru Juge. Gledati vse te mlade kolege, ki se med sabo družijo, zabavajo, delijo izkušnje in nastopajo v vseh republikah bivše skupne države, nastope, kot da vojne nikoli ni bilo.  

Kaj počne Perica Jerković, ko ni na odru?

Trenutno ob računalniku preživljam toliko časa, kolikor sem ga nekoč na košarkaškem igrišču. Slednje je bilo veliko boljše za psihofizično počutje. Velik del ukvarjanja s stand-up komedijo predstavljajo priprave, pisanje novega materiala, vaje, potovanja od enega odra do drugega, delo z mediji, s socialnimi omrežji itd. Hkrati pa moraš skrbeti za to, da te poklic ne posrka vase in se z vsem tem ne oddaljiš od življenja, ki ga živi nekdo, ki se ne ukvarja z nastopanjem. Moraš živeti normalno, polno življenje − ne le zato, ker je to v resnici veliko več vredno kot kariera zabavljača, temveč tudi zato, da imaš kaj ljudem relevantnega povedati na odru.

Ne bom te vprašala, kdo oz. kaj tebe nasmeji, ker sem prepričana, da bi delal reklamo sebi (smeh). Me pa zato zanima, na kakšen način si se sploh začel ukvarjati s stand-upom, kaj te je povleklo?

Prvič sem v vlogi stand-up komika nastopil novembra 2003, torej bo letos 10 let od prvega nastopa. Pritegnila me je neposrednost. Pri igranem filmu je tako, da moraš idejo miselno predelati, razviti, nato spisati scenarij, knjigo snemanja, nato izbrati igralce, z njimi izvesti snemalni del, potem pa pridejo na vrsto "vesele urice" v postprodukciji, ko te vmes velikokrat ima, da bi računalniku predstavil gravitacijo in asfalt na parkirišču. Pri stand-upu je to vse bolj preprosto, direktno. Tako sem v študentskih dneh iz videoustvarjanja presedlal na stand-up, ampak ljubezen do videoustvarjanja ostaja. Snemam in montiram vzporedno s stand-upom, ljubiteljsko.

Kako je pravzaprav biti stand-up komik? Zanima me predvsem, kako prideš na idejo, kateri material boš vključil v svoj nastop in koliko časa potem piliš izvedbo? Si kdaj ogledaš posnetke nastopa?

Biti stand-up komik je vsaj zame še vedno fascinantno, nikakor pa ni preprosto in izključno pozitivno. Je izjemno zanimiv poklic z antropološkega vidika. Omogoča ti, da detajlno spoznaš in sebe in ljudi iz najrazličnejših družbenih plasti v različnih situacijah. Ideje za nastop prihajajo spontano in namensko. Včasih ti duhovita misel preprosto pade na pamet in šala je že narejena, včasih pa se namensko lotiš določene teme, o kateri bi rad nekaj povedal in to storiš tako, da temo obravnavaš na čim bolj zanimiv, izviren in smešen način. Izvedba materiala pa se večinoma pili skozi nastope, včasih skozi prve štiri, pet, včasih pa tudi skozi 15 nastopov. Material je kot jezik, konstantno se spreminja, evolvira, toda po približno 10−15 nastopih je točka navadno izpiljena in vse nadaljnje popravke zaznavaš le ti in tisti, ki jo slišijo najpogosteje − kolegi komiki. 
Občasno si pogledam posnetke. Nekoč sem bil veliko bolj vesten pri tem segmentu samoanalize. To je praviloma boleča izkušnja, ker četudi si imel dober nastop, zaznavaš predvsem izvedbene kikse.

Hodiš na stand-upe drugih? S kakšnim razlogom?

Hodim, ker nimam druge izbire. Tam sem, so me najeli, da nastopam s tem pa tem in sem ga nekako prisiljen gledati in poslušati. Šalo na stran, dejansko je tako, da zaradi narave dela poznaš bolj ali manj ves material svojih kolegov. Potrebe, da bi šel koga gledati v svojem prostem času, tako skorajda ni. Pa vseeno kdaj pa kdaj grem in jim s tem izrazim podporo, tako kot oni meni. Včasih uspešen nastop kakšnega kolega pri meni vzbudi željo po pisanju materiala in nastopanju, ki je zaradi iztrošenosti ali nekega drugega razloga izginila.

Ob dogovarjanju za najin pogovor si omenil, da te čaka kar nekaj nastopov. Kje? Kaj pa Obala, kdaj te lahko spet pričakujemo?

No, med tem časom sem jih vse že oddelal. Nastopil sem dvakrat v Zagrebu ter po enkrat v Kozjem in v ljubljanskem SitiTeatru. Z izjemo prvega nastopa v Zagrebu, ki se je dogajal v nekoliko neprimernem prostoru, so vsi trije ostali nastopi šli skozi naravnost odlično. V zadnjem obdobju sem ves svoj best of material spravil v celovečerni šov, poimenovan Rojen v Jugi in se zdaj urim v tem dolgometražnem formatu. Občutki so neverjetni! Nisem vajen, da ljudje pridejo izključno zaradi mene in da so me pripravljeni poslušati uro in pol, včasih še dlje. Tudi aplavz po koncu celovečerne predstave je drugačen od tistega po 20-minutnem nastopu, ne glede na to, kako uspešen je ta nastop bil. Po eni strani je to zasluženo, saj je držati pozornost ljudi tako dolgo hvale vredno, po drugi pa je izvajati podobne predstave lažje kot nastopati v klasičnem stendaperskem line-upu, ker te tukaj nihče ne primerja z ostalimi. Si edini in zatorej najboljši.
Prej ko slej bom tudi na Obali izvajal predstavo Rojen v Jugi, moram poiskati kje in v sodelovanju s kom.

Kako si se počutil lani na Titovem trgu? Ni sicer pokal po šivih, vseeno pa je bil kar lepo poln. Kako se obnesejo Primorci, so hvaležna publika?

No ja, Titov trg sprejme 5.000 ljudi, težko je pričakovati, da bo pokal po šivih na nekem večeru komedije, kjer vstop ni prost. Poleg tega mase nikoli ne pridejo na vsebino, ampak na brand, na medijsko bombardiranje. Ljudi je bilo pribl. 600, veliko več kot sem pričakoval. Primorci so zelo dobra publika, ob projektu "Ceu smeh" Kluba študentov občine Koper so Koprčani imeli priložnost med prvimi srečati domačo stand-up komedijo in zdaj deset let kasneje se ves ta vložek pozna. Publiki ni treba razlagati, kaj je stand-up, kdaj naj ploskajo itd.

Kako odgovarjaš tistim, ki pričakujejo, da bodo na dveh nastopih v roku nekaj mesecev dobili čisto nove točke?

Ne gre za isto foro v roku dveh ali dvanajstih mesecev. Gre za to, da ljudje morajo dokončno spoznati žanr in razumeti dejstvo, da je stand-up komedija avtorsko delo. Tako kot Namesto koga roža cveti ali Hamlet. In tako kot ima Kreslin pravico izvajati svojo pesem do smrti, tako kot vedno znova uprizarjajo Hamleta, ima tudi stand-up komik pravico svoje avtorsko delo javno predstavljati kolikorkrat želi. To, da je nekdo v publiki doživel povsem isti stand-up tudi pet let kasneje, je problem le, če ta oseba ne pozna žanra in posledično ne spoštuje avtorja. Po vseh teh letih je sedaj v publiki veliko tistih, ki so iz 13-letnikov zrasli v 18-letnike, ki šele sedaj hodijo ven na stand-up in z istim užitkom doživljajo točko, kot jo je prvič doživel posameznik, ki trenutno viha nos nad "istimi forami". Komik ne more vedeti, kdo v publiki je že bil na njegovem nastopu na tem festivalu, na oni proslavi, na njegovem solo nastopu lani, na večeru stand-up komedije v sosednjem mestu včeraj, ali na XY poroki pred 10 leti.
Torej, odgovarjam jim, naj na Wikipedii poiščejo pojem "stand-up comedy" in se povprašajo, zakaj se stand-up točki reče "stand-up routine". Dodal bi še to, da se bolj ali manj vsak komik zaveda svoje dolžnosti do ustvarjanja novega materiala, eni so pridnejši ali plodnejši kot drugi, ampak tisti, ki jih dosledno spremlja, ve, kdo spi na lovorikah in kdo ne.

 Postojnsko jamo še izvajaš? 

Foro Postojnska jama sem zaradi nedavnega izvajanja na nacionalni TV zaenkrat dal na off, izvajam pa jo zunaj Slovenije. Trudim se biti korekten do publike.

Kako vidiš razvoj stand-upa pri nas, vsekakor je v porastu, kar se priljubljenosti tiče, pa vseeno, misliš, da ima mesto, ki si ga zasluži?

Razvoj stand-up komedije v Sloveniji je bil od leta 2007 do danes bliskovit, trenutno nam manjka predvsem več strokovno-kritiškega in teoretičnega pristopa oz. ljudi, ki bi pokrili to področje. Komikov je iz dneva v dan več, stand-up komedija je prisotna na vseh družbenih nivojih.

Kaj misliš, da ljudje pričakujejo od tebe, ko stopiš na oder? Se sploh ukvarjaš s tem?

Nesmiselno je, da bi se ukvarjal s pričakovanji publike. Sem umetnik, moja naloga je, da ponudim, kar sem natuhtal.

Kako priljubljena je po tvojih opažanjih pri nas skeč komedija?

Skeč komedija ni prav zelo razvita pri nas, z besedo skeč ljudje marsikdaj označijo tudi stand-up točko. Prava skeč komedija, kjer je dialog izpiljen do potankosti, kjer ima celotno delo glavo in rep, primerno dinamiko in ritem, je pri nas slabo zastopljena. Podoben problem pri nas imajo vse komične panoge. Ljudje imajo radi vse, kar je smešno, s tem tudi dobre skeče, toda skoraj nihče ne ceni izvirnosti, mojstrstva, izpiljenosti in nians, ceni se (pre)drznost, razvpitost, t. i. citatna vrednost in nezahtevnost humorja.

Popravi me, če se motim, ampak pri nastopu se mi zdi bistvenega pomena tudi, kako se nastopajoči poveže s tistimi pod odrom. Se ti je mogoče že kdaj zgodilo, da se s publiko nisi povezal? Kaj si storil?

Drži, to je izjemnega pomena. Seveda se mi je že zgodilo. Preprosto poskušaš vse živo, spreminjaš tematike, poskusiš z interakcijo, ampak če v štartu nastop ne funkcionira, ima malo verjetnosti za končni uspeh.

Vem, da je pri nas tudi nekaj predstavnic nežnejšega spola, ki se ukvarjajo s stand-up komedijo, ampak vseeno: kako to, da je več stand-up komikov kot komičark?

Vedno in povsod je več komikov kot komičark, tako kot je več fuzbalerjev kot fuzbalerk. Zakaj je temu tako, je vprašanje za psihologe, sociologe in antropologe. To, da je komičark manj, je komparatvna komercialna prednost zanje, ker si organizatorji zaradi pestrosti programa včasih izrecno želijo komičarko. Za dobre komičarke in komičarje pa je vedno povpraševanje in prostor, ne glede na spol.

Preden te prepustim ustvarjanju novih materialov, pa samo še tole: kdaj in kje si nastopil pred najmanj in najbolj številčno publiko?

Najbolj številno publiko sem imel na Dnevu mladosti 2010 na divji plaži v Luciji. Organizatorji koncerta (KŠOP), med katerim sem izvajal stand-up točke, so publiko ocenili na 7.000. Druga največja je najbrž bila v Hali Tivoli, ko sva s Tinom Vodopivcem zabavala obiskovalce finala prve sezone šova Slovenija ima talent med TV oglasi, čez 6.000 jih je bilo. Toda to so katastrofalni pogoji za stand-up, take mase ljudi, ki so prišle z nekim drugim namenom, sploh niso sposobne komunicirati s komikom ali obratno. Edina možna komunikacija v teh primerih je kričanje: "Smo se prišli zabavaaaaaaaaaaaat?!!!" "Jaaaaaaaa!!!" Elementarni, butasti, rock-koncertni "pogovor" s publiko. Stand-upi s štirimestnim številom ljudi v publiki imajo predvsem komercialni smisel. Najmanjšo publiko smo imeli leta 2008 v mariborskem nakupovalnem centru. Ni prišel nihče. Nastop smo vseeno izvedli in posneli video s telefonom. Še vedno je na Youtubeu: Slovenski stand-up komiki na vrhuncu kariere.

Več sorodnih vsebin:

Multipraktik, ki se vrti prehitro za ta svet

"Ne predstavljam si, da bi počela kaj drugega!"

Irena Fonda: "Ribogojnica je romantična zgodba"