Kako odgovarjate na vse večja ugibanja trgov o možnostih, da bo Slovenija zaprosila za pomoč?

Več je razlogov, zakaj tako vznemirjenje. Ciperski primer nam pri tem ni pomagal, tudi ne prvotne izjave vodje evrske skupine glede ciprskega modela, ki naj bi bil uporabljen tudi za druge članice evrskega območja. Vsekakor v nobenem primeru ni mogoče primerjati bančnih sistemov Cipra in Slovenije, niti po velikosti niti glede možnosti, da bi se ju reševalo na podoben način. Na Cipru je v bankah hranilnih vlog za trikratnik BDP, v Sloveniji za manj kot 40 odstotkov BDP.

Večinoma so te vloge pod 100.000 evri, ki so v EU v celoti zavarovane. Vlog nad 100.000 evrov je tako malo, da to problema, če bi to bil, ne bi rešilo. Razumem zaskrbljenost ljudi, a v imenu Banke Slovenije lahko ponovim, da so vloge v Sloveniji varne. Kategorično lahko trdim, da Slovenija ni v položaju, da bi morala zaprositi za pomoč.

Je pa zelo pomembno, da politika posreduje jasne signale o stabilizaciji javnih financ, sanaciji bančnega sistema in predvsem realnega sektorja. Izjave ministra za finance in predsednice vlade so tiste, s katerimi se lahko strinjam.

Zakaj je v Sloveniji toliko negativizma in celo pozivov k vstopu države v program?

Ne želim kritizirati medijev, a nekateri zelo neodgovorno razširjajo te trditve, pri tem so podprti celo z izjavami nekaterih akademskih ekonomistov, za katere bi pričakoval, da strokovno in odgovorno obravnavajo problem. Razočaran sem, ko se nekdo oglasi in reče, da je neko banko treba prodati za en evro. Lahko mu odgovorim, da ni pogledal niti bilance - če bi jo pogledal in razumel, bi videl, da je to nesmisel, floskula, ki povzroča nemir v javnosti in pri prebivalstvu. Sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo in povzročamo vznemirjenje.

Se glede na ciprski scenarij povečuje nezaupanje v slovenske banke, ali prihaja do kakšnih zaskrbljujočih gibanj pri denarnih vlogah?

Ne prihaja do nobenih zaskrbljujočih gibanj, dnevno opazujemo gibanje vlog in spremembe na stanjih so v popolnoma normalnih okvirjih. V tem trenutku ne vidimo nobenega problema.

Banka Slovenije in vi osebno ste bili v zadnjih mesecih predmet kritik, da kot nadzornik niste pravočasno pristopili k odpravljanju težav v bankah, med krizo pa ste s strogimi kriteriji položaj le poslabšali. V kolikšni meri so trenutne težave posledica delovanja Banke Slovenije?

To so izjave, ki nimajo osnove v dejstvih. Banke so se po vstopu v EU veliko zadolževale v tujini in kreditirale, z nastopom krize pa je veliko posojil postalo problematičnih. Banka Slovenije je vseskozi nadzirala portfelj - v letih 2004 do 2008 se je bilančna vsota bank povečala za 117 odstotkov, krediti nefinančnim družbam za 149 odstotkov, krediti prebivalstvu za 138 odstotkov, zadolženost pri tujih bankah pa za 283 odstotkov. In to je domači vzrok sedanje krize. Če k temu dodamo še svetovno finančno in ekonomsko krizo, imamo odgovor na vzroke naših težav. Mi od takrat samo popravljamo.

Od leta 2008 do 2012 so se bilančne vsote in posojila zmanjšala, kapital bank pa je ostal nespremenjen pri štirih milijardah evrov. Banka Slovenije je ukrepala v skladu s pristojnostmi. Trditi, da smo krivi za nastalo situacijo, je nesmisel. Banke samostojno odobravajo kredite, mi ne moremo posegati v pogodbene odnose, smo pa povečevali različne uteži za tveganja in opazovali, kaj se dogaja s slabimi posojili.

Leta 2008, ko je bil kreditni bum že za nami, je bilo v bančnem sistemu le 2,8 odstotka kreditov, ki so bili v zamudi več kot 90 dni, kar 97 odstotkov pa dobrih. Leta 2009 je bilo slabih manj kot pet odstotkov posojil in dobrih več kot 95 %, leta 2010 osem odstotkov slabih, potem pa je nastopila kriza in se je delež slabih posojil rapidno povečal in v letu 2012 dosegel 14,5 odstotka.

Banka Slovenije je vzdrževala solventnost bank na ustrezni višini - v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih držav do danes nobena banka ni bila nelikvidna, ni potrebovala posebne likvidnostne pomoči, vse vloge so izplačevane, res pa je, da imajo banke velike izgube, predvsem v državnem sektorju. A ključno vprašanje je, zakaj so banke vodile tako kreditno politiko v letih 2004 in 2008 in kaj narediti, da bo kreditiranje znova steklo. To pa je stvar ekonomske politike.

Največji in prioritetni izziv nove vlade bo torej sanacija razmer v bančnem sistemu.

Banka Slovenije je bila navzoča v razpravah glede slabe banke, ki ji nismo nikoli a priori nasprotovali, vendar slaba banka v letih 2008 in 2009 ni bila potrebna, saj ne poznam nobene države, ki bi na ta način sanirala bančni sistem, če ima tako nizko stopnjo slabih posojil. A ker je ekonomska kriza udarila nazaj na banke, je ta projekt potreben.

Zakonodaja obstaja, potrebna je operacionalizacija, v mesecu ali dveh bi morala delovati. Katere terjatve se bo izvzelo iz bank, bo stvar dogovora med medresorsko komisijo, bankami, Družbo za upravljanje terjatev (DUTB) in Banko Slovenije, ki ima neko pravico končne odločitve, saj bo pri kriterijih za izločitev terjatev upoštevala izključno bančno stabilnost. Država bo morala nato za zapolnitev vrzeli v bilancah v banke vložiti obveznice z državnim poroštvom. Po naši oceni bo potrebna tudi dokapitalizacija bank s svežim kapitalom, kot je znano, okoli milijarda evrov za tri banke, s čimer bo zagotovljena kapitalska ustreznost.

Kolikšna je vrednost slabih terjatev?

Slabih terjatev je med šestimi in sedmimi milijardami evrov nonimalne vrednosti, a ne smemo pozabiti, da so banke že naredile slabitve za več kot 50 odstotkov terjatev. Znesek, ki bo bremenil DUTB z izdajo obveznic, bo tako vsaj polovico nižji od nominalne vrednosti terjatev, seveda odvisno tudi od načina, kako se bo ocenila vrednost teh terjatev, strošek za državo pa bo ob dobrem upravljanju s terjatvami še bistveno nižji.

Ker gre za organizacijsko zamudne postopke, še vedno nisem v celoti opustil ideje, da bi banke lahko same postavile enote za restrukturiranje slabih terjatev. Žal so banke predolgo čakale. Šele ko je Banka Slovenije začela pomagati v razgovorih med podjetji, ki imajo slabe terjatve, in bankami, so se zadeve začele premikati, čeprav to ni naš mandat.

Kaj tudi sicer svetujete novi vladi? Kako naj vodi ekonomske politike?

V prvi vrsti bi svetoval varčevanje, fiskalno konsolidacijo, pri čemer je treba tehtati prednosti in pomanjkljivosti vpliva na gospodarsko aktivnost. Druga prioriteta bi bila po mojem osebnem mnenju privatizacija podjetij, ki so v državni lasti, vključno z bankami. Državno vodena podjetja slabše poslujejo, to je empirično dokazano, prekiniti se mora zveza med gospodarjenjem in politiko. A bomo s prodajami dobili bistveno manj, kot bi pred krizo. Zamudili smo pravi trenutek, ker smo se slepili, da politika bolje ve, koliko je kaj vredno. Vidi se, kam smo prišli z našim modrovanjem glede nacionalnega interesa.

Tretja prioriteta bi bila določitev razvojnega modela s postavitvijo konkretnih programov podpiranja dobrih, prodornih podjetij, prek njih se nato učinek razlije v gospodarstvo. In zadnja prioriteta je uvajanje konkurence na trgih. Te ni dovolj zaradi povezav gospodarstva in politike ter zaradi prevladujočega položaja podjetij, ki so v državni lasti.

Kako vidite bančni sektor čez nekaj let? Omenili ste potrebo po privatizaciji, konsolidaciji. Se bo število bank zmanjšalo?

V Banki Slovenije bi podprli konsolidacijo bančnega sistema. Vidimo tudi znake, da se ta proces odvija. Naj spomnim še, da smo z novelo zakona o bančništvu konec lanskega leta dobili večje pristojnosti. Prej nismo imeli pooblastil, da bi bolj aktivno vplivali na konsolidacijo in statusne spremembe v bančnem sistemu.

Nismo imeli niti ustreznih orodij za večji nadzor nad bančnimi nadzorniki. Znano vam je, da so bili v preteklosti ti kot nedotakljivi predstavniki lastnika. Z omenjenimi zakonskimi spremembami pa smo uspeli doseči, da svoje mnenje izrazimo in postavimo zahtevo za zamenjavo pred skupščino, če sem nam zdi, da nadzorniki niso kvalificirani.

Kolikšen je delež tujih bank v bančnem sistemu?

Okoli 40 odstotkov po tržnem deležu.

Mislite, da bi bilo njegovo dodatno zvišanje sprejemljivo?

Jaz sem pogosto napačno razumljen. Nisem a priori zagovornik tujega kapitala. Sem pa a priori zagovornik zasebnega kapitala, ne državnega. Če ni domačega kapitala, potem sem naklonjen tujemu.

V Banki Slovenije izpostavljate pomen prestrukturiranja prezadolženega gospodarstva in projekt reševanja finančnih težav podjetij, v katerem sodelujete z Združenjem bank Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije. Kakšen je potencialni učinek tega projekta? Koliko težav se da z njim rešiti?

V tem projektu ponujamo naše dobre usluge, da se banke in podjetja medsebojno laže dogovarjajo. Banke se v preteklosti med seboj v primerih večjih težav podjetij in finančnih holdingov niso znale uskladiti in so ob medsebojnem prelaganju odgovornosti pustile kar nekaj podjetij v propad.

Zato smo sestavili seznam za nacionalno gospodarstvo pomembnih podjetij. Vsa niso dobra. Nekatera so slabo vodena in imajo šibko kapitalsko strukturo, a predstavnike bank in podjetij soočimo z naslednjo dilemo - če bo podjetje propadlo, boste tudi vi izgubili vse vaše terjatve. Svetujemo jim, naj najdejo zdrava jedra, poskušajo podjetja pripraviti do tega, da te programe razvijajo, in nato nadaljujejo s financiranjem.

Najbolje bi bilo, da bi imela podjetja več kapitala in bi bila tako bolj sposobna odplačevati posojila. V tem trenutku je to težko zahtevati, ne pa nemogoče. Vlada bo morala za to nameniti sredstva, če želi zagnati gospodarstvo. Predvsem pa bo treba spremeniti kapitalsko strukturo podjetij. Prezadolženost je velik problem realnega sektorja.

Nujno pa je spremeniti tudi insolvenčno zakonodajo. Že tri leta na pristojno ministrstvo naslavljamo pobude za spremembe. Nič se še ni zgodilo. Po našem mnenju je to trenutno najbolj urgentna stvar. Ne gre za vprašanje tednov, temveč dni.

Kakšne so sicer glavne značilnosti slovenske krize glede na specifike drugih ranljivih držav v območju evra?

Na prvo mesto bi postavil balon v gradbeništvu, na nepremičninskem trgu in na področju menedžerskih odkupov v obdobju od 2004 do 2008. Vsi smo živeli z optimizmom, da se bo to dobro končalo. Nato je nastopila kriza in banke ter podjetja so jo pričakala prezadolžena.

Poleg tega država kljub visoki konjunkturi pred krizo ni uspela ustvariti konkretnega presežka in s tem rezerve. Javnofinančna politika je bila preveč ekspanzivna in v času krize je primanjkljaj poskočil.

Razumem politični proces in socialni dialog, a moramo si priznati, da smo zdaj pod budnim očesom trgov, posojila pa morajo vračati banke, podjetja in država. Zato moramo naenkrat konsolidirati javne finance, bilance bank in bilance podjetij.

Zakaj po vašem mnenju mnogi mediji tekmujejo v katastrofičnih napovedih za območje skupne evropske valute, ko imajo drugi deli razvitega sveta dejansko še slabše makroekonomske podatke?

Projekt evro je bil deloma ekonomski deloma političen in je nastal s povezovanjem držav, ki medsebojno niso bile popolnoma gospodarsko in javnofinančno povezljive. Največja pomanjkljivost tega projekta, če danes gledamo za nazaj, je, da je bil premalo koordiniran na področju javnih financ. Imeli smo sicer pakt o stabilnosti in rasti, ki pa se ga je zlahka obšlo.

Ko je nastopila kriza, se je pokazalo, da države nimajo enakega izhodišča za vodenje enotne gospodarske in javnofinančne politike. Deloma se je to z zakonodajnimi spremembami že popravilo in se še spreminja skozi bančno, fiskalno, gospodarsko in morebiti tudi politično unijo. Glede na pretekle izkušnje sprejemanja evropske zakonodaje sem bil presenečen, kako je kriza pospešila te procese.

Evropa je pripravljena narediti vse, da ta projekt ostane in uspe. Prave alternative nima, saj zgolj kot notranji trg in carinska unija v globalnem smislu in v boju s hitro rastočimi velesilami ne more predstavljati take gospodarske in finančne moči.

V primeru Cipra se omenja možnost izstopa države iz območja evra. Menite, da je tak scenarij mogoč?

O tem ne želim špekulirati. Vemo, kaj pravijo pogodbe EU - izstopa iz območja evra ni. Mislim, da je politična volja za obstanek območja evra in celo za njegovo širitev. Latvija naj bi z letom 2014 postala 18. članica evrskega območja. Prepričan sem, da izstopov ne bo.

Bo res reševanje težav v Evropi oz. območju evra trajalo še vrsto let?

Strinjal bi se, da bo kriza dolgo trajala. Gre za splošno vprašanje novih razmerij med razvitimi in razvijajočimi se gospodarstvi. Morda smo prišli do stopnje, ko bo treba razmisliti, kakšen je potencial bodoče rasti in kakšna je paradigma bodočega razvoja.

Tudi Evropa ima sicer razvojni potencial. Poglejmo Slovenijo. Smo mala država in to majhnost moramo izkoristiti. Lahko prodremo na trge katere koli države, če smo učinkoviti. Če pa bomo razvijali filozofijo državne pomoči in državnega lastništva, potem nam ne bo uspelo.

Kako ob izteku mandata gledate na preteklih šest let?

Ocenjevali me bodo drugi. Vedno sem se trudil, da bi Banka Slovenija svoje naloge opravljala po najboljših močeh. Ne glede na kritike bom odšel zadovoljen. Banka Slovenije je s svojim mandatom na področjih denarne politike, plačilnega prometa, bančnega nadzora in nadzora gotovinskega poslovanja delovala tako, da ni bilo resnejših težav.

Nobena banka ni propadla. Zagotavljali smo kapitalsko ustreznost bank in naše zahteve niso bile pretirane. Kreditni krč ni posledica prestrogih kapitalskih zahtev, ampak dejstva, da so morale banke tujini po letu 2009 vrniti več kot devet milijard evrov.

Ponosen sem tudi, da smo v Banki Slovenije postavili strukturo, ki deluje. Zmanjšali smo zaposlenost, poslovali racionalno in glede na leto 2007 za okoli 21 odstotkov znižali stroške poslovanja. Zato nas včasih čudi, ko slišimo trditve, kako smo neučinkoviti in skorupmirani. Imam tudi čisto vest, kar se tiče kadrovske politike, vse je teklo po ustaljenih postopkih, nikoli nisem posegal v odločanje.

Kaj svetujete vašemu nasledniku?

Če se bo kriza začela umirjati, bo njegovo življenje malo lažje kot moje. Pa to ne pomeni, da obžalujem, da sem v teh letih vodil Banko Slovenije. Vse zaposlene pa moram na koncu pohvaliti za dobro in predano delo.

Več iz rubrike Intervju:

"Slovenija ne rabi pomoči"

Pomagamo sebi in drugim: skupina za samopomoč Obala

Nova generacija lahko veliko pripomore k širitvi kulture!