Tovariš Zvonko Filipi je uredil, da so jim v koprskem Jadru posodili eno jadrnico in dali ogrodje druge, kar je bila osnova za izdelavo prvih klubskih jadrnic. Te so si sprva izdelovali člani kar sami, iz smrekovih desk, jadra pa so bila sešita iz grobega platna, od katerega so bili členki na prstih nemalokrat oguljeni do krvi. Vrvi so bile iz konoplje, ki je od morske soli postala tako trda, da je presneto rezala v roke. Pri samogradnji jadrnic so imeli jadralci veliko materialno in moralno pomoč s strani takratnega direktorja Gradbenika, Slavka Majeriča, pod čigar streho so jih največkrat izdelovali. To so bile jadrnice nekoč zelo popularnega razreda sloka (snipe), ali po domače "bekačin".

Jadralni klub Burja je bil uradno registriran v letu 1954. Na začetku je deloval pod okriljem Ljudske tehnike. Prvi vidnejši rezultat, ki je bil zabeležen v klubski kroniki, sta dosegla Sašo Majerič in Slavko Žbogar, ko sta leta 1959 zmagala na tekmovanju za prehodni pokal Tomosa, takrat neuradnem prvenstvu Slovenije. Pri tem se moramo zavedati, da je bil v tistih časih prevoz jadrnic pravcati podvig. Tudi to je bil razlog, da so se jadralci udeleževali pretežno lokalnih regat. Omenjena posadka je ta pokal osvojila kar trikrat zapored. Druga sloka je bila kupljena šele leta 1962. Z njo sta Sašo Majerič in Pavel Hrvatin na mladinskem prvenstvu Evrope dosegla 21. mesto, kar je bil za slovensko jadranje v omenjenem obdobju izjemen dosežek. Naj omenimo še zmago posadke Slavko Žbogar-Vojko Grželj na Zlatem Jadru Severnega Jadrana (1974) v sloki in njuno 4. mesto na Sredozemskem prvenstvu v letu 1976.

Naslednjih deset let so bile skoraj vse nove jadrnice izdelane v samogradnji. Kupljeno je bilo le nekaj jadrnic razreda kadet. To je bil prvi mladinski razred pri nas, katerega začetki segajo v leto 1965. Istega leta so člani kluba, ki je deloval pod imenom in okriljem Mehanotehnike, priključili k Burji.

V kadetu in sloki so do leta 1977 jadralci Burje skoraj vsa leta tvorili del jugoslovanske reprezentance in tako več sodelovali na regatah in prvenstvih v tujini. Ko je proti koncu sedemdesetih let Jadralna Zveza Jugoslavije sklenila podpirati, za naše razmere, novejše jadralne razrede, kot so: 470, 420, finn in letečega holandca, so mnogim finančno šibkejšim klubom za lep čas spodmaknili tla pod nogami. V teh letih pa so v razredu optimist že krojili državni vrh, kjer sta bila med najboljšimi Bojan Škof in Evgen Komljanec, ki sta bila v jugoslovanski reprezentanci tega razreda od leta 1977 pa vse do leta 1981. Od omenjenih je reprezentančno štafetno palico prevzel Zoran Barbarič, za njim pa še vrsta jadralcev, ki so se kot športniki kalili pod streho jadralnega kluba Burja.

Nenehne selitve po Izoli

Ko smo že pri strehi, velja omeniti, da se je Burja v prvih tridesetih letih kar sedemkrat selila. Vselej so bili prostori več kot provizorični in komaj zadostni za spravljanje jadrnic. Tudi tisti med nami, katerim spomin sega v čase začetkov razvoja jadralnega športa v Izoli, bi danes našim najmlajšim jadralcem, ki nizajo take in še boljše rezultate, kot smo jih doslej omenjali, sila težko orisali, kako je izgledalo klubsko življenje, preden so zgradili sedanje prostore. Ob 30-letnici Burje so zapisali, da so se dotlej sedemkrat selili, a si iskreno želijo, da se bodo še osmič. Štiri leta za tem so tudi to željo udejanjili. Zgradili so si sedanji klubski objekt v Arigoniju. Prve klubske prostore, v katerih so se lahko pričeli zbirati, v katerih so imeli garderobe, čajno kuhinjo, toplo vodo, tuše, toaletne prostore in ne nazadnje tudi klubsko pisarno. Mnogi so še dolgo imeli žuljave roke, saj so veliko tega, kar danes vidite, naredili sami. To je bilo v letu 1988. Seveda je bilo tudi takrat okolje kluba zelo drugačno, kot je danes. Sprva je bil klub le nekaj metrov od morja. Šele sčasoma, ko je po 1990 pričela okoli nas rasti sedanja marina, so lažje zadihali, se otresli blata in si lahko bolje uredili življensko okolje. Še vedno pa so polni načrtov, kar pomeni, da se glede ureditve svojega življenskega prostora in okolja ne kanijo ustaviti.

Povrnimo se v '88. leto le še v toliko, da obudimo spomin na čase, ki so postali velika prelomnica za izolsko jadranje in ne nazadnje tudi za samo Izolo, kot tudi za vse slovensko jadranje. Novi klubski prostori so umeščeni v okolje, ki jim je dopuščalo okoli kluba namestiti kaj več kot le lastne jadrnice, kot recimo na pločniku sredi mesta, kot je izgledalo pred tem, so dopuščali, da se lahko izkažejo tudi kot prireditelj jadralskih regat ali celo prvenstev, na kar dotlej skoraj pomisliti niso smeli. Nove klubske prostore so še istega leta krstili s prvenstvom Jugoslavije v razredu optimist.

Za člane Burje ni bilo več ovir. Do danes so postali najdejavnejši jadralni klub v Sloveniji. Letno organizirajo in soorganizirajo 12 do 15 regat, dvajset let vztrajno raste udeležba na najmočnejši tradicionalni regati v tem delu Sredozemlja, Izola Spring Cup, organizirali so prvenstvo Evrope razreda soling in leto kasneje še Masters EP istega razreda "jadralnih gospodov". Še dolgo bi lahko naštevali, a ker se bližamo časom, ki se jih večina že spominja, omenimo le še najvidnejše rezultate naših jadralcev v zadnjih letih. Tudi ta spisek bi bil predolg, če bi pričneli z dosežki, kakršne smo zapisali na začetku tega zapisa. Naj nam bo dopuščeno, da se omejimo le na dosežke, ki jih bomo posebej omenili ob tokratnem slavju. Dosežke, ki so in bodo ostali zapisani tudi v zgodovini svetovnega jadranja ali najmanj v analih jadralnih razredov, v katerih so bili doseženi.

Mladinski, olimpijski in svetovni prvaki!

V letu 1998 sta kot del slovenske reprezentance na SP razreda optimist na Portugalskem Tina Čeligoj in Jure Žbogar prispevala svoj delež k osvojitvi 4. mesta v ekipnem tekmovanju, Tina Čeligoj pa se je vrnila domov z naslovom svetovne prvakinje med deklicami.

V istem letu (1998), sta Simon in Sandi Dekleva osvojila bron na mladinskem SP razreda 470 v Pescari, za tem pa še dosegla izvrstno 4. mesto na mladinskem SP v Tallinnu.

V letu 2003 je Vasilij Žbogar na EP razreda laser v Splitu osvojil prvo zlato odličje slovenskega jadranja. Leto kasneje pa je Vasilij Žbogar osvojil prvo jadralsko olimpijsko odličje, bronasto medaljo, ki je tistega dne bilo šele deveto olimpijsko odličje Slovenije. Zanj je prejel tudi Bloudkovo nagrado. V Pekingu leta 2008 je osvojil še srebrno olimpijsko medaljo. Jadralka Urška Košir pa je v brazilskem Buziusu leta 2009 postala svetovna prvakinja v razredu Laser.

Jadralni klub Burja sicer naslednje leto praznuje svoj šestdeseti rojstni dan!