Preden so mu poškodbe preprečile vadbo na vseh orodjih in se je specializiral le za drog, je zmage na svetovnih pokalih osvajal tudi na bradlji. Skupno je na obeh orodjih zbral neverjetnih 32 zmag (od tega 28 na drogu), vštevši zmago na finalu dveh sezon 2001 in 2002. Zbral je več kot 50 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala.

Zadnjih zmag se je veselil v sezoni 2010, ko je spomladanski del svetovnega pokala končal s slavjema v Mariboru in Moskvi, skupno pa je tisto sezono svetovnega pokala končal na drugem mestu. Drugi v skupnem točkovanju svetovnega pokala na drogu je bil še v sezonah 2009 in 2000, ob skupni zmagi dveh sezon (2001 in 2002) pa je bil dvakrat ob koncu sezone še skupno tretji: leta 2006 na drogu in leta 2000 tudi na bradlji.

Nastopa na olimpijskih igrah ni dočakal, saj pravila Mednarodne gimnastične zveze (FIG) niso naklonjena specialistom po orodjih. Sam meni, da je bil olimpijskemu nastopu še najbližje leta 2007, ko je na SP, edini kvalifikacijski tekmi za OI, končal na drugem mestu, le zmaga pa je vodila v Peking 2008.

Poskušal je tudi s pripravo na London 2012, a se mu za SP v Tokiu 2011 ni uspelo ustrezno pripraviti. "Olimpijske igre sem sicer sam pri sebi odpisal že dolgo nazaj, a so se nato vedno pojavljale možnosti, ki so dajale upanje, da bi pa se morda le lahko uvrstil na OI. Dokončno sem si zaprl vrata pred SP v Tokiu. Zaradi tega nisem posebej razočaran," je pojasnil Pegan konec novembra 2011, ko je bilo dokončno jasno, da nikoli ne bo nastopil na OI.

V zgodovino športne gimnastike se je zapisal tudi z dvema posebnima prvinama; tako na bradlji kot na drogu je namreč izvajal svojo prvino - pegana. Na bradlji mu je ta povzročala kar nekaj težav, tista na drogu pa je gledalcem med njegovimi nastopi jemala dih in je postala njegov zaščitni znak.

Za uradni konec kariere si je izbral nastop na pokalu Slovenije 2. junija, ko bo praznoval 39. rojstni dan.