Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na hollywoodsko družbo. Hollywood je kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, vloge in uspeh. To je zanimiv in nepogrešljiv, a tudi zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Ker družinski terapevti dnevno delamo z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki –, imamo za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Po rezultatih raziskav, opravljenih na globalni in evropski ravni, naj bi bila žrtev spolne zlorabe vsaka tretja ženska (SZO 2016), pa tudi vsak peti moški.

Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Psihoterapevtka Tarryn Coomaraswamy pod spolno nasilje izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih v zameno za kaj drugega (npr. službo).

Žrtve zlorab se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.

Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjerkoli drugje) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. "Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho," je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo. Vzdušje po spolnih zlorabah je namreč izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.

Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj "ne" in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti. Vam je poznan izraz Stockholmski sindrom?

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

Celoten članek je dostopen tukaj.