Zaradi vse večjega povpraševanja, ki presega proizvodnjo, so začeli radič goriška roža pridelovati tudi v drugih krajih. Po zunanjem videzu je podoben goriškemu, po okusu pa precej drugačen. Nekateri pridelovalci so pošteni in na zaboje napišejo, da gre za goriški radič, ki je pridelan drugje. Nekateri ga prodajajo kot pravo goriško rožo, čeprav so ga pridelali drugje.

Osebna in skupna blagovna znamka. Kako do evropske? 

Leta 2010 se je devet kmetovalcev s severnega dela Gorice povezalo v združenje La rosa di Gorizia. Sprejeli so pravilnik, po katerem je mogoče radič gojiti le v goriški občini, kamor spadajo tudi pridelovalci iz Solkana in Sovodenj. Po drugi svetovni vojni so solkansko polje pač razdelili med dve državi, med goriško in novogoriško občino. A je pred šestimi leti lastnik goriškega podjetja Biolab Massimo Santinelli, za goriško rožo dobil osebno blagovno znamko Rosa di Gorizia.

Iz radiča je začel pripravljati namaze, testnenine, žganja … Izdelki so naprodaj preko spletne trgovine, vključno s svežo goriško rožo. V kartonasti škatli dobite kilogram radiča za 23 evrov. Združenje je pridobilo skupinsko blagovno znamko in vzpostavilo sodelovanje s konzorcijem Slowfood, ki je ustanovilo prezidij za goriško rožo. Pridobili naj bi tudi evropsko blagovno znamko.

In kje se združenje in Santinelli razhajajo?

Santinelli razvija nove izdelke in želi povečanje proizvodnje. Na posestvu v severnem delu Gorice letno pridela od ene do poldruge tone radiča. Povpraševanje je veliko večje in bi potrebovali od štiri do pet ton goriške rože. Zato meni, da bi bilo smiselno pridelovanje omogočiti tudi izven goriške občine. V združenju pridelovalcev pa vztrajajo, da mora goriška roža ostati vezana izključno na kraje, kjer jo pridelujejo že stoletja, saj po njihovem mnenju le-to zagotavlja visoko kakovost in primerno ceno.