Kako in kdaj si se navdušila za atletiko? Te je morda v mladosti zanimal tudi kateri drug šport?

Sestra je bila prva, ki je začela z atletiko. Učiteljica telovadbe Pograjčeva je videla neki talent v sestri, nato pa se je zgodba ponovila z mano. Videli so, da imava res talent, danes pa je to tudi rezultat vsega. Sicer me je včasih zelo zanimal tenis, igrala sem tudi odbojko. Oboje me je zanimalo, vendar sem se odločila za atletiko.

Danes še kdaj poprimeš za lopar ali morda rekreativno igraš odbojko?

Na tenisu sem bila pred kratkim, ker me to zelo veseli. Če je dovolj prostega časa, grem.

Kot najboljša tekmovalka v troskoku si na atletskem pokalu Slovenije v Novi Gorici dosegla izvrsten izid. Presegla si normo za avgustovsko svetovno prvenstvo v Moskvi, med najboljšimi sezonskimi izidi na svetu pa si deliš četrto mesto z Brazilko Keilo Costo. Kako se počutiš ob tem, da si med petimi najboljšimi na svetu?

Občutek je bil fenomenalen, pritekle so solze sreče. S trenerjem sem računala, da bi lahko skočila 14,30, nato pa sem presenetila njega, pa tudi sebe. Bil je fenomenalen dan oziroma kar vikend, saj sem naslednji dan skočila tudi svoj osebni rekord v daljini, tako da je bil občutek krasen. Tudi ko pogledam lestvico in vidim, da sem na četrtem mestu. Sanjsko.

Kdaj pa začutiš, da bo skok dober? Pri zaletu, med samim skokom ali po pristanku?

To začutim takoj. Če je vhod pravi in hitrost ne pade, čutiš vse tri skoke, da letiš. Tudi ko sem skakala v Gorici, sem takoj dobila občutek, da je to nekaj dolgega. Tako da se vsekakor čuti. Podobno je bilo tudi v Turčiji, ko sem začutila, da je to to.

Kako se pripravljaš na Moskvo, kakšna so tvoja pričakovanja?

V ponedeljek sem začela trenirati za svetovno prvenstvo, treniram dvakrat na dan. Na tekmo, ki jo bom imela v soboto v Londonu na diamantni ligi, bom šla s »polnim treningom«. Bomo videli. Nočem si ustvarjati nepotrebne tenzije in bremena. Želim si dolgih skokov in finala. Kam me bo to prineslo, pa bomo videli ...

Kako je bilo v Turčiji, na Sredozemskih igrah?

Bilo je super. Konkurenca v troskoku je bila močna, ker so bile prisotne praktično vse moje tekmice. Zato sem vedela, da bo težko do zlate medalje. Medalja je bila srebrna. Šla sem po to, jo dobila.

Te pred tekmami še kdaj zagrabi trema?

Vedno. Ampak to je tista pozitivna trema. Običajno se pojavi v prvem skoku, pojavi se trema, adrenalin v nogah. Ko daš enkrat to skozi, si bolj "napaljen" in greš na vse ali nič.

Kaj ti predstavljajo medalje, nagrade, vrhunski rezultati?

To je poplačilo za ves trud. V športu sem profesionalno že od mladinske selekcije. Nekako je vedno malo manjkalo do kakšne medalje. Vedno blizu, a vedno malce prekratka. Lanska sezona je bila zame katastrofalna. Razmišljala sem o tem, da bi zaključila kariero, si našla službo itd., vendar sem imela ob sebi prave ljudi, ki so me prepričali, naj poskusim še eno leto in ni mi žal. Dala sem vse od sebe. Trenirala se neprestano ...

... to je lep prikaz zgodbe, da človek ne sme nikdar popustiti ...

Tako je. Človek ne more biti neprestano v življenjski formi. Pridejo poškodbe, pa je tukaj psiha. Zelo hitro lahko pride do padca. Lani sem trenirala, vendar se nikakor ni izšlo. Tri mesece me ni bilo na stadionu in nato sem počasi spet začela, postopoma.

Kaj pa se je spremenilo v tem času, da si iz tega »brezna« prišla do življenjske forma?

V bistvu se veliko dogaja v glavi. Tudi če mi na treningu ni šlo, nisem obupala. Bila sem maksimalno skoncentrirana.

Koliko je torej pomembna psiha pri vrhunskem športniku, poleg vrhunske pripravljenosti?

Mislim, da okrog 50 odstotkov. Tudi če treningi niso dolgi, pomembno je, da si ves čas popolnoma skoncentriran, da tedaj ne razmišljaš o drugih zadevah.

Kako zgleda tvoj dan – kdaj vstaneš, kako se prehranjuješ, kako je s treningi, počitkom ...?

Kar se hrane tiče, si tu in tam kaj privoščim, sicer zadnje čase pazim, da je poudarek na beljakovinah in je čim manj ogljikovih hidratov. Sicer pa imam hčerko staro šest let. Zjutraj jo peljem v šolo, nato sledi kava in trening v Ljubljani. Če imam tudi popoldanski trening, tega opravim v fitnesu v Kopru. Nato pa spet vse, kar mi ostane od dneva, preživim s hčerko.

Je težko usklajevati športno in zasebno življenje?

Je in ni. Sama imam srečo s starši, ki mi veliko pomagajo, ko sem odsotna. Tedaj so oni tisti, ki popazijo na hčerko, tako da ni hudega.

Do kdaj nameravaš tekmovati, kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Nekako bi želela svojo pot končati z nastopom na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu. Če ne bo poškodbe, tedaj še ne bom prestara in upam, da mi bo res uspelo.

Kako preživljaš poletje, kam greš/si šla na dopust?

Do septembra imam tekme, potem pa bom verjetno odpotovala proti Novemu Sadu in Beogradu, k prijateljici Karmen, ženi bivšega rokometaša Cimosa Milorada Krivokapića, saj sva zares dobri prijateljici.

Kakšen odnos imaš do medijev? Vemo, da te imajo kamere in fotoaparati izredno radi ...

Do sedaj imam večinoma dobre izkušnje, vse je bilo korektno. Nisem tip osebe, ki bi to oboževala. Če se kamera priklopi, laho hitro »zmrznem«. Odzovem  se na vabila, nisem pa ravno navdušena, čeprav je bilo do sedaj, kot sem že povedala, vedno vse korektno.

Kakšne so tvoje izkušnje s sponzorji? Morda z Obale?

Na Obali nimam nobenega sponzorja, imam ga samo v Ljubljani. Poskušala sem ga poiskati, vendar neuspešno. Luka Koper mi je lansko sezono pomagala za olimpijske igre, za kar se jim zahvaljujem. Sicer pa je zelo težko priti do sponzorja. Mislim, da nasploh v Sloveniji, še posebno na Obali. Ampak situacija je precej razumljiva glede na čase.

Slovenija slovi po tem, da ima ogromno število vrhunskih športnikov, čeprav nas je le nekaj več kot dva milijona. Čemu to pripisuješ?

Res je, smo majni, ampak imamo res vrhunske športnike v vseh kategorijah. Najbrž je to potencial, ki ga znamo dobro izkoristiti. Še vedno se dogaja, da Slovenije v svetu ne poznajo, ampak kljub temu so rezultati vrhunski. Tako je bilo tudi nazadnje v Mersinu na Mediteranskih igrah.

Kaj pa po koncu kariere? Imaš kakšne načrte?

Rada bi delala z otroki v vrtcu. Sem že gledala, da bi se vpisala na fakulteto, vendar mi enostavno ni zneslo. To možnost sem si pustila odprto. Sicer pa sem se poskusila tudi v trenerskih vodah, vodila sem ekipo od 8 do 15 let v klubu Bor. Vsekakor bom ostala v športu, me pa v bistvu veseli delo z otroki.