Spanje je dinamična aktivnost

Nevrotransmiterji ali živčni prenašalci nadzorujejo, ali spimo ali smo budni. To počnejo na način, da delujejo na različne skupine živčnih celic ali nevronov v možganih. Nevroni v možganskem deblu, ki povezuje možgane s hrbtenjačo, proizvajajo nevrotransmiterje, kot sta serotonin oziroma "hormon za srečo" in noradrenalin oziroma norepinefrin, ki je poleg serotonina eden najpomembnejših hormonov za srečo.

Omenjena hormona ohranjata nekatere dele možganov aktivne, medtem ko smo budni. Drugi nevroni na dnu možganov začnejo signalizirati, ko zaspimo. Zdi se, da ti nevroni "izklopijo" signale, ki nas ohranjajo budne.

Raziskave tudi kažejo, da se v naši krvi med budnostjo kopiči kemikalija, imenovana adenozin oziroma "spalni pritisk", ki se v naših možganih sprošča po daljšem obdobju budnosti (približno 15 ur) in povzroča zaspanost. Ta kemikalija se med spanjem postopoma razgrajuje.

Stopnje spanja

1. stopnja spanja

1. stopnja spanja predstavlja obdobje med budnostjo in zaspanjem. Iz nje se enostavno prebudimo. Naše oči se premikajo zelo počasi in mišična aktivnost se upočasni.

Ljudje, prebujeni iz spanja 1. stopnje, se pogosto spominjajo razdrobljenih vizualnih podob. Številni doživijo tudi nenadne mišične kontrakcije oziroma mišično krčenje, imenovano hipnična mioklonija ali hipnični sunki. Pred temi sunki ljudje pogosto doživijo občutek, da začnejo padati.

Ti nenadni gibi so podobni "skoku", ki ga izvedemo ob presenečenju. Nekateri ljudje imajo motnjo spanja, znano kot periodični gibi okončin spanja (angleško Periodic Limb Movements of Sleep, kratica PLMS), za katero so značilni ponavljajoči se gibi nog.

2. stopnja spanja

Ko vstopimo v drugo stopnjo spanja, se naše premikanje oči ustavi. Na tej stopnji se začne začetek spanja. Svoje okolice se ne zavedamo več.

Telesna temperatura nekoliko pade, dihanje in srčni utrip pa postaneta redna.

Naši možganski valovi (nihanja električne aktivnosti, ki jih lahko merimo z elektrodami) postanejo počasnejši. Ta faza vključuje tudi občasne izbruhe hitrih možganskih valov, imenovanih vretena spanja.

Ko se ljudje zbudijo med REM spanjem, pogosto opisujejo nenavadne in nelogične zgodbe, znane tudi kot sanje. Spanje REM pomaga povečati našo duševno in telesno zmogljivost, ko se zbudimo.

Prvo obdobje spanja REM običajno nastopi približno 70 do 90 minut po tem, ko zaspimo. Popoln cikel spanja v povprečju traja od 90 do 110 minut.

Prvi cikli spanja vsako noč vsebujejo razmeroma kratka obdobja REM in dolga obdobja globokega spanca. Ko noč napreduje, se obdobja spanja REM podaljšajo, globok spanec pa zmanjša. Do jutra ljudje skoraj ves čas spanja preživijo v 1., 2. in REM fazi.

Kaj vpliva na kakovost in dolžino spanja?

Mnogi, ki trpijo zaradi nespečnosti, poskušajo težavo rešiti z alkoholom. Medtem ko alkohol ljudem pomaga pri lahkem spancu, jim obenem odvzame REM spanje in globlje, bolj obnovitvene faze spanja. Namesto tega jih ohranja v lažjih fazah spanja, iz katerih jih je mogoče zlahka prebuditi.

Med REM spanjem izgubimo nekaj sposobnosti uravnavanja telesne temperature, zato lahko nadpovprečno tople ali hladne temperature v okolju motijo to stopnjo spanja.

Če je naš REM spanec neko noč moten, naše telo ne bo sledilo običajnemu napredovanju cikla spanja, ko bomo naslednjič zadremali. Namesto tega pogosto zdrsnemo neposredno v REM spanje in gremo skozi daljša obdobja REM, dokler se na tej stopnji spanja ne "ujamemo".

Ko smo po spanju več kot nekaj minut zbujeni, se običajno ne moremo spomniti zadnjih nekaj minut, preden smo zaspali. Ta oblika amnezije, povezane s spanjem, je razlog, da ljudje pogosto pozabijo na telefonske klice ali pogovore, ki so jih imeli sredi noči. Pojasnjuje tudi, zakaj se pogosto ne spomnimo, da bi zjutraj zazvonili alarmi na budilki, če se po izklopu teh alarmov vrnemo spat.

Za ljudi, ki so v anesteziji ali v komi, pogosto rečejo, da spijo. Vendar ljudi v teh razmerah ni mogoče prebuditi in ne ustvarjajo zapletenih, aktivnih vzorcev možganskih valov, ki jih vidimo v običajnem spanju. Namesto tega so njihovi možganski valovi zelo počasni in šibki.

Koliko spanja potrebujemo?

Količina spanja, ki jo posameznik potrebuje, je odvisna od številnih dejavnikov, vključno s starostjo. Dojenčki običajno potrebujejo približno 16 ur spanja na dan, medtem ko najstniki v povprečju potrebujejo približno 9 ur spanja.

Za večino odraslih se zdi 7 do 8 ur na noč najboljša količina spanja. Kljub temu nekateri ljudje vsak dan potrebujejo le 5 ur spanja, spet drugi pa kar 10 ur spanja. Ženske v prvih 3 mesecih nosečnosti pogosto potrebujejo več ur spanja kot običajno.

Starejši ljudje imajo ponavadi lahek spanec, ki traja manj časa, čeprav na splošno potrebujejo približno toliko spanja, kot so ga potrebovali v zgodnji odrasli dobi. Približno polovica ljudi, starejših od 65 let, ima pogoste težave s spanjem. Sem prištevamo na primer nespečnost. Faze globokega spanca pri mnogih starejših ljudeh pogosto postanejo zelo kratke ali se popolnoma ustavijo. Ta sprememba je lahko običajni del staranja ali pa je posledica zdravstvenih težav, ki so pogoste pri starejših, ter jemanja zdravil in drugih načinov za namen zdravljenja teh zdravstvenih težav.

Količina spanja, ki jo človek potrebuje, se poveča tudi, če je bil v prejšnjih dneh prikrajšan za spanje. Premalo spanja ustvarja "dolg spanja". Sčasoma bo telo zahtevalo poplačilo dolga. Zdi se, da se ne prilagodimo temu, da spimo manj, kot bi morali. Medtem ko se lahko navadimo na urnik pomanjkanja spanja, so naša presoja, reakcijski čas in druge funkcije še vedno oslabljene.

Kaj je pomanjkanje spanja?

Pomanjkanje spanja je opredeljeno kot nezadostno spanje. Nezadosten spanec negativno vpliva na delovanje telesa. Strokovnjaki pravijo, da če ste čez dan zaspani, čeprav med dolgočasnimi aktivnostmi, niste dovolj spali. Če rutinsko zaspite v 5 minutah ležanja, verjetno trpite za hudim pomanjkanje spanja, morda celo za motnjami spanja.

Mikro spanci ali zelo kratke epizode spanja pri sicer budni osebi so še ena oznaka pomanjkanja spanja. V mnogih primerih se ljudje ne zavedajo, da doživljajo mikro spance.

V zahodnih industrializiranih družbah je razširjena praksa delanja v službi ali opravljanja vsakodnevnih in drugih opravil od zgodnjih jutranjih ur do pozne noči (angleško “burning the candle at both ends”) ustvarila tolikšno pomanjkanje spanja, da je tisto, kar je dejansko nenormalna zaspanost, zdaj postalo nekaj normalnega.

Negativni vplivi pomanjkanja spanja

Številne študije jasno kažejo, da je pomanjkanje spanja nevarno. Raziskave na simulatorju vožnje so razkrile, da osebe s pomanjkanjem spanja vozijo enako slabo ali slabše kot osebe, ki so pod vplivom alkohola. Pomanjkanje spanja povečuje tudi učinke alkohola na telo, zato bo utrujena oseba, ki pije alkohol, postala bolj funkcionalno oslabljena kot nekdo, ki je dobro spočit.

Po podatkih ameriške Nacionalne uprave za varnost v cestnem prometu je vsako leto voznikova utrujenost vzrok za približno 100.000 nesreč z motornimi vozili in 1500 smrtnih žrtev. Ker je zaspanost zadnji korak možganov preden zaspimo, lahko vožnja med zaspanostjo povzroči katastrofo. In pogosto jo tudi dejansko povzroči.

Kofein in druga poživila ne morejo premagati učinkov hudega pomanjkanja spanja. Če na primer ne morete nehati zehati ali če se ne spomnite, da ste vozili zadnjih nekaj kilometrov, ste verjetno preveč zaspani, da bi bili zmožni varno voziti.

Zakaj potrebujemo spanje?

Rast

Globok spanec sovpada s sproščanjem rastnega hormona pri otrocih in mlajših odraslih.

Številne telesne celice kažejo tudi povečano proizvodnjo in zmanjšano razgradnjo beljakovin med globokim spanjem. Ker so beljakovine gradniki, potrebni za rast celic in za popravilo škode zaradi dejavnikov, kot so stres in ultravijolični žarki, globok spanec resnično lahko imenujemo "lepotni spanec".

Dejavnost v delih možganov, ki nadzorujejo čustva, procese odločanja in socialne interakcije, se med globokim spanjem drastično zmanjša, kar kaže na to, da lahko ta vrsta spanja pomaga ljudem vzdrževati optimalno čustveno in socialno delovanje, medtem ko so budni.

Študija na podganah je pokazala tudi, da so se nekateri vzorci živčnega signaliziranja, ki so jih podgane ustvarile čez dan, ponavljali med globokim spanjem. To ponavljanje vzorcev lahko pomaga kodirati spomine in izboljša učenje.

Zakaj je spanec pomemben za naše zdravje?

Pomanjkanje spanja je učinkovita terapija za ljudi z določenimi vrstami depresije, medtem ko lahko pri drugih dejansko povzroči depresijo. Ekstremno pomanjkanje spanja lahko pri sicer zdravih ljudeh pripelje do na videz psihotičnega stanja paranoje in halucinacij. Moteno spanje pa lahko pri ljudeh z manično depresijo sproži epizode manije (vznemirjenosti in hiperaktivnosti).

Težave s spanjem so pogoste pri številnih drugih motnjah, vključno z Alzheimerjevo boleznijo, možgansko kapjo, rakom in poškodbami glave. Te težave s spanjem lahko nastanejo zaradi sprememb v možganskih predelih in nevrotransmiterjih, ki nadzorujejo spanje, ali zaradi zdravil, ki se uporabljajo za nadzor simptomov drugih motenj.

Pri bolnikih, ki so hospitalizirani ali so deležni 24-urne oskrbe, lahko tudi urniki zdravljenja ali bolnišnične rutine motijo spanec.

Stara šala o bolniku, ki ga je zbudila medicinska sestra, da bi lahko vzel uspavalno tableto, vsebuje zrno resnice. Ko se težave s spanjem razvijejo, lahko povečajo človekovo okvaro in povzročijo zmedo, frustracije ali depresijo. Bolniki, ki ne morejo spati, tudi bolj opazijo bolečino in lahko povečajo svoje zahteve po zdravilih za bolečino. Boljše obvladovanje težav s spanjem pri ljudeh z drugimi motnjami bi lahko izboljšalo zdravje in kakovost življenja teh bolnikov.

Sporočilo za domov