Zazvoni mi telefon in že s kovčkom v roki hitim po stopnicah navzdol, iz stanovanja na parkirišče, kjer me pred mojim stanovanjskim blokom zjutraj ob devetih čaka kolega, da me zapelje do letališča na Brniku. Po dveh urah, ki jih je preživel v službi, je že popolnoma zbujen in pripravljen na pogovor, sam pa po slabih treh urah spanja še vedno z napol zaprtimi očmi in pričesko v modernem "pusti me da spim" stilu.

Včeraj sem namreč (ne) namenoma žural. Bil je eden takih žurov, ki se zgodijo sami od sebe, povsem spontano. Govorim o žurih, ki so po navadi najboljši in tudi včeraj ni bilo nič drugače. Ob šestih popoldan sem še vedno ždel v pisarni, ko mi je zazvonil telefon.

"Sei pronto?" je bilo slišati na drugi strani linije. Bil je prijatelj iz Milana, ki se je v Ljubljani mudil na poslovni poti.

Z avtom sva ravno zapeljala na obvoznico, ko me kolega pomenljivo vpraša, kaj se je včeraj dogajalo.

"Malo brez energije se mi zdiš."

Včeraj? Sam pri sebi pomislim.

"Andrea, poslovni potnik ene izmed Italijanskih modnih znamk, ki večkrat letno potuje v Ljubljano, me je kot vedno poklical za pijačo, večerjo, žur. Včeraj, stari moj," se obrnem proti kolegu Urošu, medtem ko vozi v smeri Brnika, "včeraj je pa dogajalo. Andrea je predlagal večerjo v eni izmed restavracij, ki mu je ostala v spominu od zadnjega obiska. Dogovorila sva se in določila, da se dobiva točno ob 20.30."

Z avtom sva ravno zapustila Šentviški predor. Uroš je vidno umiril vožnjo, nastavil na tempomat in se pripravil na moje pripovedovanje.

"Skočil sem domov pod tuš, po celem dnevu je to popolna poživitev-osvežitev pred večerom. Z majhno 5-minutno zamudo prestopim prag restavracije, ko me pričaka prvo prijetno presenečenje. Pri mizi v kotu sedi Andrea, z njim pa dve prikupni mladenki. Martina in Ilaria, Italijanki, prva iz Bologne, druga iz kraja Romea in Julije − Verone, ki sta bili na dvodnevnem uvajanju."

"Po uspešnem delovnem dnevu so bili vsi trije vidno dobre volje in odlično razpoloženi za nadaljevanje večera. Ilaria mi je v hipu ostala v očeh. Bila je temnejše polti in s krasnimi, valovitimi, dolgimi črnimi lasmi. Izžarevala je energijo, nabito z erotiko."

Spet mi zazvoni telefon: "Ja, vozim se z Urošem," odgovorim kolegu, ki ga skrbi, da bom zamudil let. Odpravljali smo se na štiridnevni sejem v Berlin.

"Po nekaj kozarcih vina ob večerji in odličnem vzdušju sem predlagal, da se odpravimo plesat v enega izmed znanih Ljubljanskih lokalov," sem nadaljeval zgodbo. Uroš je še naprej strmel izza volana in vedno bolj napeto poslušal.

"Bil je ravno večer latino ritmov, ki so začetno super energijo in rahlo spogledovanje nadgradili v odkrito flirtanje in drgnjenje teles med  plesanjem na vroče salsa in reggaetton ritme. Ob vsej dobri energiji, glasbi in plesanju pa je Martina, mlajša izmed obeh italijank, očitno pozabila, koliko je spila, prišla do Ilarie in jo prosila, če jo lahko pospremi do hotela. Vmes je Andrea potožil, da je tudi njega ulovila utrujenost zaradi vožnje in celodnevnih poslovnih sestankov, tako da nisem potreboval veliko, da sem predlagal Andrei, da naj bo on tisti, ki bi pospremil Martino, jaz pa lahko nadaljujem žuranje skupaj z Ilario."

Uroš  je ravno v tem trenutku začel zavirati in se jeziti na voznika tovornjaka, ki se je ravnokar odločil, da bo prehitel tovornjak pred seboj.

"Poslovim se z Andreo in se vrnem na plesišče. V trenutku, ko sva z Ilario ostala sama, me prime in zarine jezik globoko v moja usta, z roko pa nežno zdrsi po desni strani mojega telesa in se z njo ustavi na mojem v stotinki nabreklem Johnsonu. "Všeč si mi", mi v italijanščini prišepne na uho in v isti sapi vpraša, kje stanujem? "Pet minut od tukaj s taksijem," ji, ko zdaj razmišljam, se mi zdi, da z jecljajočim glasom odgovorim."

Uroševa ušesa že strižejo zrak od napetosti, ko ga vsake toliko pogledam, medtem ko pripovedujem.

"Vzameva oblačila iz garderobe in se odpraviva pred klub." Ravnokar zavijava z avtoceste v smeri letališča.

"Na srečo je vedno veliko taksijev, usedeva se v prvega in še preden dobro povem naslov taksistu, me Ilaria suvereno zajaha, oblečena v ozke oprijete hlače, tako da sem lahko čutil vročino, ki je prihajala iz njenega sedla. Imela je perfektno telo in trde, ravno prav velike joškice. Ob vsem dogajanju, lizanju, otipavanju, drgnenju, sem vsake toliko pogledal naprej, da vidim, če je taksist, ki je v vzratno ogledalo pogledal večkrat kot na glavni vožnji, še vedno na pravi poti. Že po poti sem ji s prstom dodobra zmasiral luknjico, s tem pa sem nadaljeval tudi v dvigalu do stanovanja (ponavadi grem po stopnicah, vendar zdaj ni bil ta trenutek) in ko sem končno odprl vrata, je počilo. Strgala sva obleke drug z drugega, ozke črne hlače so zdrsele dol, kot da letijo svetovnemu rekordu naproti. Johnson pa je stal trdno in pokončno kot piramide v Egiptu. Ja, ja, ja sem bil navdušen sam pri sebi in ga najprej narahlo prislonil nanjo, toliko da ga začuti in da se ji še bolj zemša. Potem pa na vso moč, najprej ob zidu v predsobi, nato v dnevni, s kavča direktno na tepih. Zvijala se je od užitka, teklo je iz nje, italijanska slovnica pa kot po tekočem traku "si, si ... ancora, piu forte" in tako naprej."

Če že drugega ne, sem vsaj dober sosed, ko poskrbim za tečaj italijanskega jezika, pomislim sam pri sebi. Uroš je ravno zavil desno proti letališču, kar je pomenilo, da moram počasi izstopiti in oditi proti prostoru za prijavo na let. Ne glede na to, da sem se stuširal, sem še vedno čutil vojn mokrega, divjega, vročega Ilariinega cveta, ki mi je še pred nekaj urami delala družbo.

"Ko sva končala, se je oblekla, mi pustila telefonsko in Facebook kontakt z besedami: Od zdaj naprej bom večkrat službeno v Sloveniji," še zaupam Urošu in se od njega poslovim.  "Ej, Uroš, hvala za prevoz, pa lepo vozi nazaj," hudomušno pripomnem in se še ravno pravi čas prijavim na let.

Več iz prigod Dr. N-ja:

Dragega je prevarala v Miramaru

Pod plaščem je bila naga

Stokanje Hrvatic je bil edini odgovor